Tamara, ali Tamar je druga žena, ki jo v Jezusovem rodovniku navaja evangelist Matej,
ki pravi, »da je Judu Tamara rodila Pereca in Zeraha« (1,3). Strokovnjaki za Sveto
pismo žene iz rodovnika imenujejo svetopisemske žene obljube, ker so članice
rodovin, iz katerih je izšel Mesija, Kristus, Odrešenik. Življenjska pot Tamare
ni bleščeča. Nekatere protestantske teologinje celo predlagajo, da bi jo bilo treba
črtati iz Svetega pisma. Tamara vsekakor ni bila srečna žena v ljubezni in spada na
dno družbene lestvice, zlasti še, če upoštevamo evangeljske vrednote. Kot tujka se
je poročila z enim od članov Judove družine, Onanon, ki se je pregrešil v Gospodovih
očeh, tudi zato, ker s Tamaro ni hotel imeti potomstva. Zato jo je njegov brat vzel
za ženo, da bi bratu obudil potomstvo, kakor je to predpisovala Mojzesova postava.
Poslal jo je v neko vas, kjer je težko živela. Ko je njen drugi mož umrl, se je oblekla
v pocestnico in se tako preživljala. Kot prikrito žensko jo je za nekaj trenutkov
užitkov plačal Juda, s katerim je spočela otroka. Kot plačilo ji je Juda dal ovco
in pastirsko palico s svojim žigom. Ko se je razvedelo, da je noseča, bi jo morali
kamnati. Tedaj je Judu pokazala palico z žigom, in ta jo je vzel za ženo in ji tako
rešil življenje. Rodila je dvojčka Pereca in Reraha. Perec je eden od prednikov kralja
Davida. Toda kljub tej, dokaj neslavni osebni zgodbi, je Tamara svetopisemska
žena obljube, ker je pomagala graditi Judovo rodovino, iz katere je bil David in njegovi
potomci vse do Kristusa. Kot žena se je uveljavila v izrazito moški družbi in je dala
ženski pečat Judovi hiši in njeni rodovini. Iz poročil, ki so nam dostopna, je bila
Tamara žena, ki je predvsem veliko trpela. Najprej zaradi svojega skromnega porekla,
nato v klanski družbi, ki ni cenila žene. Verjetno pa je največ pretrpela s strani
ostalih žensk, ki so bile zatirane kot ona in niso obvaldale svoje bolečine ter trpljenja,
ki je v njih porajalo rušilne ženske drže najprej do sebi enakim ženam. Svetopisemska
žena Tamara se je z lastnim prizadevanjem iz božjo pomočjo na nek način iztrtgala
iz tega rušilno začaranega kroga in je postala steber nove rodovine. Najprej tako,
da je sprejela vero svojih mož, se vključila v novo versko in družbeno okolje z vso
svojo žensko bistrino, spretnostjo, predvsem pa z veseljem do življenja. To dokazuje
že dejstvo, da je spomin nanjo v Izraelu ostal živ vsa stoletja do Mesijevega prihoda.
Judovsko izročilo jo je vzelo v svoj duhovni, verski, družbeni in kokreten življenjski
proces in je tudi v njenem duhu vzgajalo ne le dekleta, ampak ji je odmerilo odlično
mesto v celotnem poslanstvu izvoljenega ljudstva.