Svetopisemske žene – Eva – šmarnična pobožnost

(1. maj) - Dragi poslušalci in poslušalke! Nocoj začenjamo šmarnice, ki so letos posvečene svetopisemskim ženam. Razlog je preprost, ker v Sloveniji obhajamo leto Svetega pisma. Pri tej odločitvi nas je vodila tudi misel, da je glavni namen šmarnične pobožnosti poglobiti razumevanje in posnemanje Marijine vloge v delu odrešenja. Svetopisemske žene so to poslanstvo opravile po zamisli Božje previdnosti in so v tem vsem nam zgled in spodbuda, kako naj jih posnemamo, pa tudi izhodišča za odkrivanje notranjih vezi in podobnosti z Marijo, Božjo Materjo, ki je na edinstven način, kot Božja Mati, sodelovala v delu odrešenja.
Začnimo šmarnice s prvo svetopisemsko ženo, Evo. Cerkev jo skupaj z Adamom slavi kot svetnico na dan pred praznikom Jezusovega rojstva, 24. decembra. Njeno ime, Eva, ima v Svetem pismu dva pomena. V jahvistični zgodovini ime Eva pomeni »možinja«, kot jo je imenoval Adam. Ime »možinja« predvsem poudari enakovrednost ženske nasproti moškemu. Eva pa tudi pomeni »mati živih«, in tukaj je poudarek na predajanju življenja v materinstvu. Eva je bila mati Kajna, Abela in Seta. Sveti Pavel pa navaja Evo kot primer zapeljanega človeka. S svojim naukom o novem Adamu je Pavel že pripravljal tipologijo Eva – Cerkev/Marija. To tematiko so posebej poglobili cerkveni očetje.
Eva je bila ustvarjena v raju in je edina žena, ki je izkusila popolno skladnost stvarstva. Doživela je moč skušnjave, padec, izgon iz raja in obljubo odrešenja. Kristus je po svojem vstajenju najprej šel v predpekel in od tam poplejal prva starša in druge pravične v slavo vstajenja.
V čem je bil njen in Adamov greh, ki ga bogoslužje velikonočne vigilije označuje kot srečno krivdo? Bog Stavrnik je v raju Adamu in Evi prepovodal jesti sadeže iz drevesa življenja. Drevo življenja je bilo za prva starša zunanje znamenje, simbol, opozorilo, da je Bog Stvarnik raja in celotnega reda ter čudovitega skladja v stvarstvu. Prepoved je torej pomenila, da si je Bog pridržal pravico, da ohrani vesoljstvo tako kot ga je ustavaril. Zato bi poseganje v ta red, ki presega človekove sposobnosti spoznanja in svobodne volje, pomenilo prisvajati si božje lastnosti in oblast. In kača ravno to dejstvo predstavi Evi kot izziv, in jo nagovarja, naj odtrga sad iz drevesa življenja, da bosta ona in Adam enaka Bogu. Kača ji je torej obljubila nekaj, kar ji ni mogla dati, namreč to, da bo dejansko enaka Bogu. Evin greh ni bil toliko v tem, da je sledila želji, da bi bila enaka Bogu, kot v tem, da ni sprejela dejstva, da kot ustvarjeno bitje ne more nikoli postati enaka Bogu. Ko je jedla sad o prepovedanega drevesa, je spoznala, da sta oba z Adamom naga, to je, prepuščena dometu človeške pameti in sposobnosti odločanja in da nista postala enaka Bogu, in sta zato porušila red in skladnost v stvarstvu, ki sta ga v sebin nosila, ko sta spoštovala zakonitosti stvarjenja in stvarstva. V poročilu o izgonu iz raja beremo, da Bog ni preklel Adama in Eve, ampak kačo. Porušen odnos med prvima staršema in Stvarnikom, pa Bog ni dopustil, da bi to postalo trajno človekovo stanje. Kljub temu, da ju je izgnal iz raja, oziorma bolje, da sta se sama izgnala iz Edena, je v njiju na nek način okrepil hrepenenje po Stvarniku, ko jima je obljubil odrešenika, ki bo strl glavo kači. In v tem dejstvu bogoslužje velikonočne vigilije vidi srečno krivdo. Prva svetopisemska žena, Eva, nam razodeva, kako močna je v človeški naravi želja biti bliz Bogu, biti enak Stvarniku. Ta želja je v njej močnejša kot vse drugo, zato jo upravičeno umenujemo »Mati živih«.