Sporočilo Svetega očeta članom Papeške Akademije za družbene vede

Te dni v Vatikanu poteka 13. zasedanje Papeške Akademije za družbene vede. Tema letošnjega zasedanja je: Ljubezen in pravičnost v odnosih med ljudstvi in narodi. Sveti oče je dopoldne sprejel člane in sodelavce Papeške Akademije in jim prebral svoje sporočilo, ki je, kot je sam dejal njegova molitvena želja, ki naj jih vodi pri njihovih odločitvah.
Papeževa poslanica članom Akademije ima dva dela. V prvem papež poda teološka izhodišča za delovanje Papeške Akademije tako, glede letošnje tematike, kot prihodnjih raziskovanj. V drugem delu pa podrobneje opiše tri izzive. Ti so: okolje in primeren razvoj, nato pojem osebe in naši medsebojni odnosi, in tretji, človekov odnos do duhovnih vrednot.
Letošnje srečanje je posvečeno tematiki: Ljubezen in pravičnost v odnosih med ljudstvi in narodi. Cerkev ne more mimo te tematike, je dejal papež, ker sta prizadevanje za pravičnost in pospeševanje civilizacije ljubezni bistvena vidika njenega poslanstva v službi oznanjevanja Evangelija Jezusa Kristusa. Brez dvoma je res, da je politika prva zadolžena, da skrbi za pravičnost in izgradnjo pravične družbe, tako na ravni posameznih držav, kot v mednarodni skupnosti. Od politike pa to zahteva pravno urejeno delovanje, praktično razmišljanje in zavestno vzgojo volje, da deluje tako, da zadovolji upravičenim zahtevam pravičnosti v popolnem spoštovanju skupnega dobra in neodtuljivega dostojanstva vsake osebe. V tem prizadevanju pa Cerkev prispeva potrebno očiščevanje razuma, ki pomaga oblikovati vest ljudi in spodbuja širše odgovore za pristne zahteve pravičnosti.
Cerkev je globoko prepričana, da sta pravičnost in ljubezen neločljivo povezani. To njeno prepričanje izhaja iz teološkega dejstva, da sta se Božja neskončna pravičnost in usmiljenje razodeli v Jezusu Kristusu. Iz zaradi tega Cerkve vztraja, da morata biti človek in njegovo neodtuljivo dostojanstvo nujno v središču političnega in družbenega življenja. V središču tega nauka pa je, kot dobro veste, je dejal papež zbranim akademikom, načelo, da so vse dobrine stvarstva namenjene človeku. Po tem temeljnem načelu, namreč vse, kar zemlja rodi, in vse, kar človek s svojim delom preoblikuje in ustvari, da vse znanje in tehnologija, da vse to mora služiti materialnemu in duhovnemu razvoju človeške družine in vseh njenih članov.
Na osnovi teh pogledov lahko globlje razumemo bistveno vlogo ljubezni pri izvrševanju pravičnosti. Pokojni papež Janez Pavel II. je bil trdno prepričan, je nadaljeval Sveti oče, da pravičnost mora sprejeti vrsto pomembnih popravkov s strani ljubezni, ki je potrpežljiva in dobrotljiva, v sebi pa tudi nosi značilnosti usmiljene ljubezni, ki so bistvene za Evangelij in kriščanstvo. Skratka, ljubezen ne omogoča le, da pravičnost postaja bolj ustvarjalna pred novimi izzivi, ampak navdihuje in očiščuje prizadevanja človeštva za pristno pravičnost, in posredno za izgradnjo družbe, ki bo bolj dostojna človeka. V tem smislu je nujno potrebno, da ta tesna notranja povezanost med pravičnostjo in ljubeznijo preseže meje narodnih skupnosti in postane skrb za potrebe vsega človeštva. O treh izzivih, ki jih je Sveti oče razvil pred člani Papeške Akademije, pa bomo poročali v eni naših prihodnjih oddaj.