Komentar o sedanjem stanju v Latinski Ameriki

Latinska Amerika (30. april) - Končujemo mesec april, v katerem smo slovesno obhajali praznik Gospodovega vstajenja, ki so v nas poglobili in utrdili vero v Kristusovo in naše vstajenje. Drugi veliki dogodek v tem mesecu pa je bil izid prve knjiga sedanjega Svetega očeta, Jezus iz Nazareta. O tem papeževem delu ekumenski patriarh Bartolomej I. iz Carigrada pravi, da zelo dobro vpliva na ekumenizem, torej na zbliževanje med katoliško Cerkvijo in pravoslavnimi Cerkvami ter drugimi krščanskimi skupnostmi.
Na pragu Marijinega meseca maja pa je pogled vesoljne Cerkve, njene molitve in prizadevanja usmerjen na prvo medcelinsko apostolsko potovanje Svetega očeta v Brazilijo, kjer bo odprl zasedanje V. shoda predstavnikov škofovskih konferenc Latinske Amerike in Karibov, ki bo od 13.-31. maja v Aparecidi v Braziliji. Na zeleni celini živi slaba polovica katoličanov. Vsa celina je sredih velikih političnih, gospodarskih, kulturnih, družbenih, pa tudi verskih previranj. Na verski ravni se prebujajo stara indijanska verska izročila, razen tega so na delu razne krščanske sekte, zelo dejavni pa so tudi muslimani, Judje, budisti in zastopniki drugih azijskih verstev.
V Latinski Ameriki in Karibih se dogajajo globinski premiki, ki jih je katoliška Cerkev v bistvu vesela, ker so sad njene poltisočletne prisotnosti v Južni Ameriki. Odkar je Krištof Kolumb odkril Južno Ameriko, je ta celina vedno cilj mnogih priseljencev, ki prinašajo s seboj tudi svoja verska in druga izročila. Odkar sta Španija in Portugalska, kot največji kolonialni velesili pred dvemi stoletji izgubili politični, gospodarski, kulturni in tudi verski vpliv, so v to praznino najprej stopile razne prostozidarske lože, ki so jih praviloma vodili Judje, pred dobrimi sto leti so isto storile Združene države Amerike, s svojo doktrino Monroe, v prvi polovici prejšnjega stoletja pa Sovjetska zveza, oziroma svetovni komunizem, ki je v Moskvi odprl poseben študijski center za proučevanje zgodovine celotne Latinske Amerike. Nekako vzporedno s tem je Komunistična internacionala v Moskvi odprla vrata študentom iz Južne Amerike in jih pripravljala za prihodnja revolucionarna poslanstva. Leta 1953 je sovjetska tajna policija KGB začela razvijati »teologijo osvoboditve« kot versko ozadje za opravičevanje nasilnega prevzemanja politične in gospodarske oblasti. Nato so se začeli organizirati priseljeni muslimani, budisti in predstavniki drugih azijskih verstev. Na zadnje so se prebudili še potomci Indijancev.
Ni potrebno posebej poudarjati, da se v previranju v Latinski Ameriki križajo državni, mednarodni, ideološki, predvsem pa prikriti nameni skupin in ideolških navez. Vse to je na nek način spodbudila katoliška Cerkev z ekumenskim gibanjem, s sodelovanjem z nekrščanskimi verstvi, koncilsko izjavo o verski svobodi in s sistematičnim prizadevanjem za krepitev dostojanstva človeške osebe in obrambo človekovih pravic. Vsemu temu se seveda ne odpoveduje, še več, trdno vztraja pri svojem nauku. Vse to pa od katoliške Cerkve v celoti in od vsakega katoličana osebno zahteva vsebinsko vedno bolj dodelane in premišljene načine delovanja sedaj in v prihodnosti. Katoličani in Cerkev v celoti ima vsaj dve prednosti. Prva je ta, da ima Cerkev dobro izdelana teološka, ekumenska, filozofska in druga izhodišča, kar drugi nimajo. Druga prednost Cerkve pa je narava njenega, katoliškega, vesoljnega poslanstva, ki je vedno v službi posemeznega človeka, določenega naroda in države v kateri katoličani živijo. Škofovske konference Latinske Amerike in Karibov so se v tem smislu nekaj let pripravljale na V. splošno zasedanje v Aparecidi, ki ga bo odprl papež Benedikt XVI. Praktično cel mesec trajajoče posvetovanje je namenjeno tudi iskanju odgovorov na probleme, ki jih zastavljajo sekte, ideolško pristranski pristopi k vprašanju revščine, kako reševati krivice, ki jih povzročajo ekonomske naveze in drugo. Posvet katoliške Cerkve v Latinski Ameriki in Karibov bo silno bogat in večplasten dogodek, ki bo prav gotovo zaznamoval sedanjost in prihodnost na zeleni celini. Vsi katoličani smo poklicani, da ta velika prizadevanja najših bratov v veri podpremo z molitvijo, dobrimi deli in tudi drugače.