(24. april) - Včeraj je v Moskvi umrl Boris Jelcin, prvi demokratično izvoljeni ruski
predsednik. Njegov naslednik, predsednik Vladimir Putin, je 25. april, dan pogreba,
razglasil za dan žalosti v Ruski federaciji. Pokojni ruski predsednik, Boris Jelcin,
je zadnjič presenetil Ruse in svetovno javnost, 31. decembra 1999, ko je med čestitko
za novo leto med drugim dejal: »Moja oseba ne sme biti ovira za naravni tek zgodovine.
Danes, na zadnji dan stoletja, odstopam, in vas prosim odpuščanja, če nisem bil sposoben
uresničiti vseh vaših pričakovanj.« Nekaj ur pred tem je poklical mladega predsednika
vlade, Vladimirja Putina, mu razložil svojo odločitev in dejal: »Zdaj je Rusija tvoja!« Kdo
je bil torej ta zauralski Rus, po več stoletjih ruske zgodovine resnično pravi Rus,
ki je vodil največjo državo na svetu? Kakšno pot je prehodil kot oseba, politik in
državnik? Kot oseba je prehodil dolgo pot od komunizma do pravega demokrata. In
to znotraj komunistične partije Sovjetske zveze, katere član je bil, poznal je takorekoč
vse meandre tehnologije oblasti sovjetskega režima, ki je bil svetovno središče politčne
zamisli, ki je temeljila na sovraštvu in izločanju do vseh, ki se niso predali komunizmu.
Ko ga je leta 1990 neki novinar vprašal: »Ali bo Sovjetska zveza preživela?«, je odgovoril:
»Ne vem če bo Svojetska zveza preživela. Zagotovo pa vem, da Rusija nikoli ne bo umrla.«
Ko je torej kot politik v samem centru svetovnega leninizma opazoval in vodil leninistično
zamisel države, ki je v službi svetovne revolucije, je spoznal, da je Lenin izdal
ruski državniški princip, ko je podredil rusko državo in narod ciljem svetovne revolucije.
Ob tem spoznanju se je moral odločiti ali za trajno podjarmljanje ruskega naroda ali
za svobodo. Odločil se je za svobodo. Vse to pa sredi skrajno napadalnega boljševiškega
sistema. Danes mu vsi priznavajo, da je bil prvi ruski državnik, ki je vsem prebivalcem
neskončne Rusije dal svobodo in svobodne volitve. Zato lahko upravčeno rečemo, da
je v tem pogledu odpravil leninizem, oziroma, da je deleniniziral rusko družbo. Bil
pa je tudi prvi politik, ki je neizmerno naravno bogastvo začel privatizirati, sicer
pod strahotnimi pritiski proti, oziroma v korist številnim mogotcem, ki po narodnosti
niso Rusi. To je storil v upanju, da se bodo tudi ta čudna začetna razmerja sčasoma
uredila v korist vsega ljudstva. V tem pogledu je popolnoma destaniliziral bivšo Sovjetsko
zvezo. Za največje poznavalce ruske in sovjetske zgodovine še vedno ostaja skrivnost,
zakaj je iz vrst bivše sovjetske tajne in politične policije, KGB, izbral njenega
polkovnika, Vladimirja Putina, za svojega naslednika. Kot spreten politik in državnik
se je verjetno bolj kot vsi drugi zavedal, da je sovjetski režim temeljil na učinkovitosti
tajne policije, ki je izvajala politične odločitve sovjetskega politbiroja. To pa
v Sovjetski zvezi sami, izključno pa na tujem. Samo KGB je poznala in pozna mednarodne
strategije in pohlep po ruskem naravnem bogastvu. Zato je državo zaupal človeku, ki
ta razmerja vsaj dobro pozna od blizu in je sposoben voditi dolgotrajen proces sproščanja
teh vezi od znotraj in hkrati zavarovati državne interese, kadar so ogroženi iz tujine.
Kot razmišljanje ni bilo napačno. Na presojo, ali je dobro izbral osebo, pa bomo morali
počakati. Samo čas bo pokazal, ali je imel zdravo presojo državniških drž in sposobnosti
voditi svetovno velesilo v posameznih osebah. Tu pa ni bilo več vse od njega odvisno,
ker je človeška svoboda vedno skrivnosten proces odločanja v danih okoliščinah. Teh
pa Boris Jelcin ni več odločujoče usmerjal po svoji upokojitvi. In še v nečem je vse
presenitil in prekosil. V sedanji Ruski federaciji je Ruska pravoslavna Cerkev bolj
svobodna, kot je bila v času carske Rusije. V nekaj letih ji je vrnil, ne le materialne
pogoje delovanja, ampak je obnovil mnoge cerkve, predvsem pa je Cerkev povabil, naj
tvorno sodeluje v izgradnji nove Rusije. Kaj takega ni storil nobeden državni vladar,
ki je izšel iz komunističnih vrst. Na tej ravni je naravnost izval celotno rusko krščansko
izročilo, najbolj pa Rusko pravoslavno Cerkev. In ti izzivi so odprti in prisotni.