2007-04-23 17:53:07

Sveti oče obiskal Univerzo v Paviji


Papež Benedikt XVI. je včeraj popoldne med svojim pastoralnim obiskom v Paviji obiskal tamkajšnjo univerzo, na kateri je tekom stoletij njenega delovanja študiralo pet svetnikov, eden blaženi in nekaj božjih služabnikov ter vrsta izjemnih raziskovalcev in znanstvenikov.
Sveti oče je v svojem govoru najprej poudaril, da je prvo poslanstvo vsake univerze, da vzgaja za skupnost. To pa tako, da postavi osebo, profesorja in študenta v središče vseh študijskih naporov, raziskovalnih, vzgojnih in poučevalnih. Vsaka univerza pa mora ohraniti tudi svojestveno prvino, da je študijsko središče po meri človeka, tako da študent dobi svojo istovetnost in se ne izgubi v množici. Tukaj imajo profesorji posebno pomembno nalogo, da gojijo, ohranjajo in poglabljajo pogovor s študenti in jih spodbujajo v njihovi rasti na znanstveni, kulturni in človeški ravni. Raziskovanje po svoji naravi teži k znanju, medtem ko človeška oseba hrepeni tudi po modrosti, to je po tistem znanju, ki kaže v »znati živeti«. Samo tisti, ki pravilno ceni osebo in njene medosebne odnose, bo lahko vzpostavil takšne učne odnose, ki bodo vzgajali, oziroma napotili študenta na pot človeškega zorenja.
Sveti oče je nato opisal, kako je univerza skozi stoletja vključena v življenje Cerkve in kako so papež dejavno sodelovali v njenem življenju. Profesorje in študente je povabil, naj ne bodo le predmet dušnopastirske skrbi Cerkve, ampak naj dejavno sodelujejo in dajejo svoj prispevek za kulturni projekt s krščanskim navdihom, za katerega si prizadeva Cerkev v Italiji in v Evropi.
Nebeška zavetnika univerze v Paviji sta sv. Katarina Aleksandrijska in sv. Avguštin. Življenjska in miselna pot sv. Avguština nam priča o rodovitnem bogatenju med vero in kulturo. On je bil mož, ki je v sebi nosil neutrudljivo željo spoznati resnico, najti bistvo življenja, in kako živeti, da bi spoznal človeka. In prav zato, ker je iskal bistvo človeka, je njuno iskal tudi Boga, ker pravo človekovo veličino lahko odkrijemo samo v luči Boga. V Avguštinovih iskanjih je bil na začetku Bog, sicer velik, ampak nedostopen. Postopoma mu je postal blizu in eden od nas. Veliki Bog je naš Bog, je Bog s človeškim obličjem. Zato pri Avguštinu vera v Kristusa ni ukinila njegove filozofije, njegove miselne smelosti, ampak ga je v notranjosti še dodatno spodbujala, naj išče globine človekovega bistva, da mu bo lažje pomagal, da bo dobro živel, da bo našel življenje in tudi umetnost življenja. Zanj je bila filozofija znati živeti, toda tako, da bo ves njegov razum, vso globino njegove misli in volje vodila resnica, ki je pot poguma, ponižnosti in trajnega notranjega očiščevanja. Vera v Kristusa je dala Avguštino polnost v njegovem iskanju, toda polnost v smislu, da je vedno iskal, je bil na poti. Še več. Sam namreč pravi, da bomo iskali vso večnost. Vso večnost bomo namreč odkrivali nove veličine in lepote. Vso večnost bomo namreč odkrivali Božje obličje, ki je večna lepota in ne more biti nekaj negibnega, ampak je neskončna Lepota. Avguštin je tako našel Boga, ki je razlog vsega kar obstaja, je pa tudi Bog kot ljubezen, ki nas objema in nas vodi ter daje smisel zgodovini in našemu osebnemu prizadevanju. Sv. Avguštin je ustvaril prvo filozofsko-teološko sintezo v kateri so se stekali grški in latinski miselni tokovi, pravi papež Janez Pavel II. v svoji okrožnidi Vera in razum. Tudi pri njem velika miselna povezanost, oziroma enotnost znanja, ki ima svoj temelj v biblični miselnosti, dobi svojo potrditev in utemeljitev v spekulativni misli, v pristnem filozovskem izrazu. Vaša univerza, je zaključil Sveti oče svoj nagovor, naj ohranja to veliko izročilo, tako da ohranja posebno pozornost do osebe, izrazito skupnostno razsežnost v zanstvenem raziskovanju in rodoviten odnos med vero in kuluturo.







All the contents on this site are copyrighted ©.