Kateheza o Klementu Aleksandrijskem, II. del

Sveti oče je včeraj v katehezi o Klementu Aleksandrijskem v prvem delu govoril o njegovem nauku, kako kristjan doseže pravo spoznanje Jezusa Kristusa. Pravo znanje ali gnoza je tisto, da na miselni ravni spozna, kdo je Jezus Kristus, Božja Beseda, na ravni srca pa ga to znanje spodbudi, da se z ljubeznijo oklene Božjega Sina, se z Njim poistoveti in hodi za Njim.
Cilj kristjanovega življenja je po nauku Klementa Aleksandrijskega ta, da postane podoben Bogu. To pa je mogoče, ker je človek po svoji naravi podoben Bogu, je ustvarjen po Božji podobi, kot uči prva knjiga Svetega pisma. Človekova narava ima torej veliko prvin, po katerih je človek podoben Bogu. Zato človek lahko tudi spoznava božjo stvarnost in jo sprejema predvsem v moči vere. Ko živi vero, živi tudi krepostno in lahko doseže zrenje Boga. Na taki poti popolnosti Klement pripisuje enak pomen moralnim zahtevam kot človekovi miselni razsežnosti. Ti obe razsežnosti gresta skupaj, ker v življenju ni mogoče spoznati, če tistega ne živiš, in ni mogoče živeti, ne da bi človek spoznal to, kar živi. Biti blizu Bogu in ga motriti, ni mogoče doseči le z mislijo in razmišljanjem. Človek lahko motri Boga le, kadar živi tako, kakor ga uči Božja Beseda – Logos, kadar živi v Kristusovi resnici. Zato Klement Aleksandrijski utemeljeno zaključuje, da morajo dobra dela spremljati miselna spoznanja, kakor senca spremlja telo.
Da bo kristjan lahko tako živel, da bo postal pravi gnostik, pravi spoznavalec Boga, ga morata krasiti dve kreposti. Prva je svoda od strasti, da ni suženj strasti, grško apa'theia. Druga pa je ljubezen, resnično teženje, ki zagotavlja globoko notranjo povezanost z Bogom. Ljubezen daje kristjanu resničen mir in »pravemu gnostiku, pravemu spoznavalcu« omogoči, da se spoprime z največjimi žrtvami, tudi z največjo žrtvijo lastnega življenja v hoji za Kristusom. Tako se kristjan stopnico za stopnico vzpenja k najvišji kreposti. Tako je Klement najvišji etični ideal antične filozofije, to je osvoboditev od strasti, na novo opredelil in povezal z ljubeznijo v trajnem procesu poenotenja z Bogom.
Na ta način je Klement Aleksandrijski ustvaril drugo veliko priložnost dialoga med krščanskim oznanilom in grško filozofijo. Prvi tak poskus je naredil sv. Pavel na Areopagu, ko je zbranim filozofom govoril o Kristusovem vstajenju. Pavlu je poskus le delno uspel, saj so mu filozofi odgovorili, da ga bodo o tem poslušali kdaj drugič. Klement je ta pogovor na novo začel in ga povedel do najvišje možne točke v grškem filozofskem izročilu. O tem Klementovem podvigu je papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici Vera in razum zapisal, da je ta veliki mož Cerkve razlagal filozofijo kot vzgojni poduk za krščansko vero. In dejansko je Klement Aleksandrijski zapisal, da je Bog dal Grkom filozofijo kot »njim lastno zavezo«. Zanj je bilo grško filozofsko izročilo nekaj podobnega kot je bila Postava za Jude, namreč kraj »razodetja«. Grška filozofija in judovska Postava sta kot dva potoka, ki se končno stekata v Logosu. Zato je Klement tudi današnjim kristjanom, katehetom in teologom vzor, kot to priporoča papež Janez Pavel II. v okrožnici Vera in razum, da je potrebno ponovno odkriti in na najboljši možen način izpostaviti metafizično razsežnost resnice, da bi lahko vstopili v kritičen in tako zahteven dialog s sodobno filozofsko mislijo.
Papež Benedikt XVI. je svojo katehezo zaključil z eno od Klementovih molitev: »Nakloni nam, da bomo živeli v miru, da se preselimo v tvoje mesto, da prebrodimo potoke greha, ne da bi nas odnesli, da Sveti Duh in neizrekljiva Modrost poneseta v spokojnost nas, ki noč in dan, do zadnjega dne pojemo zahvalno pesem edinemu Očetu, Sinu vzgojitelju in učeniku, skupaj s Svetim Duhom. Amen!«