Jezuit Kappus, misijonar v Mehiki

12. aprila 1657, torej pred 350 leti, se je rodil Marko Anton Kappus, jezuit in misijonar v Mehiki. Pomen njegovega dela in zapuščino je v soboto, 14. aprila zvečer, predstavil mag. Tomaž Nabergoj, kustos Narodnega muzeja Slovenije v Domu krajanov v Kamni Gorici, od koder izhaja rodbina Kappus.
Saša Florjančič je v imenu Kovaškega muzeja Kropa spregovorila o nekaterih že opravljenih delih in o načrtih v okviru muzeja. Kappusi so vsekakor izziv, največ so o njih doslej raziskovali in pisali, akademik prof. dr. Janez Stanonik, literarni zgodovinar in jezikoslovec ter prof. dr. Zmago Šmitek, etnolog in predavatelj na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo. Pogosto pa Kappuse omenja dr. Stanislav Južnič, strokovnjak za zgodovino znanosti, v zvezi z razvojem naravoslovnih ved na Slovenskem. V naslednjih dveh letih načrtujejo posebno delo o rodbini Kappus v okviru Kroparskega muzeja.
Fužinarski rodbini Kappus iz Kamne Gorice je bilo ob koncu 17. stoletja podeljeno plemstvo zaradi zaslug Janeza Jurija Kappusa rojenega 1640, fužinarja in rudarskega sodnika za Kamno Gorico ter zaradi zaslug njegovih prednikov pri razvoju fužinarstva v tem kraju in širše. Kappusi pa so se pogosto odločali tudi za jezuite. Ob Marku Antonu so bili jezuiti še Janez Andrej Kappus (1670-1713), Zaharija Kappus (1673-1751) in Maks Anton Kappus v drugi polovici 18. stoletja. Janez Andrej je bil profesor fizike in matematike v Zagrebu ter cerkvenega prava v Ljubljani in Gorici, vodil je tudi jezuitsko knjižnico in zapisoval zgodovino jezuitskega kolegija, njegov mlajši brat Zaharija pa je bil profesor fizike ter knjižničar v Celovcu in Steyerju. Žiga Kappus, (1702-1769) je bil frančiškan in misijonar v africi. Rodbina Kappus je bila v sorodstvu s podjetniškima in mecenskima družinama Michelangela in Žige Zoisa ter Jakoba Schella, pl. Schellenburga. Potomce rodbine Kappus lahko sledimo vse do današnjih dni.
Pater Marko Anton Kappus je bil rojen 12. aprila 1657 v Kamni Gorici pri Radovljici. Osnovno izobrazbo je Marko Anton dobil v jezuitskih šolah, leta 1676 je vstopil v jezuitski red na Dunaju, nato pa učil latinščino v kolegijih v Ljubljani, Leobnu in Zagrebu. V Gradcu in Milanu je študiral teologijo in bil leta 1686 posvečen v duhovnika. Že leta 1685 je zaprosil za odhod v "kitajske misijone", ker pa tja ni mogel, se je prijavil za "Zahodne Indije". Leta 1687 je odšel v "indijske misijone" v Ameriko, v Mehiko. Iz Ciudada de Mexica je odšel v Sonoro in tam do smrti 30. novembra 1717 deloval skoraj izključno med plemeni Opata. Od leta 1688 do 1696 je vodil misijon Cucurpe, postal let 1694 predstojnik jezuitske upravne enote Nuestra Señora de los Dolores, ki je vodila delovanje sedmih misijonov in bila neposredno podrejena jezuitski provinci s sedežem v Ciudad de Mexicu. Pater Kappus je okrog leta 1696 postal rektor kolegija v kraju Mátape, ki ga je vodil do leta 1704, nato je eno leto deloval v misijonu Arivechi in se potem vrnil v Mátape. Leta 1707 je bil imenovan za rektorja misijonskega območja San Francisco Borja s sedežem v Arivechiju in leta 1715 postal vizitator, to je nadzornik vseh misijonov v Sonori. Umrl je 30. 11. 1717.
Marko Anton Kappus je bil pomemben sodelavec tirolskega jezuita Eusebia Francisca Kina, ki je prišel v Sonoro leta 1687 in bil najpomembnejši misijonar tiste dobe v Sonori. Že prej je kot kraljevi kartograf raziskoval Kalifornijo. Pater Kino je začel naseljevati Arizono in severno Kalifornijo. Vodil je več raziskovalnih odprav in dokazal, da je Baja California polotok in ne otok, kakor so dotlej mislili. Kappus, ki je Kinu pri tem pomagal, posebno pri odpravi v Kalifornijski zaliv leta 1694, je bil prvi, ki je o tem odkritju poslal poročilo v srednjo Evropo. Kinov zemljevid Sonore in Kalifornijskega zaliva iz leta 1701, posvečen Kappusu, ki ga je slednji poslal na Dunaj, je bil namreč leta 1707 skupaj s Kappusovim pismom objavljen v neki nemški reviji v Hamburgu in Leipzigu.
Misijonar Kappus je zapustil razmeroma veliko dokumentarnega gradiva, ki se je ohranilo večinoma v tujih arhivih in knjižnicah, posebno v Mehiki in ZDA ter Italiji. Nekaj malega je tudi v Sloveniji. Doslej vemo za 59 ali 60 dokumentov, ki jih je napisal v španščini, latinščini ali nemščini, od teh jih je 44 ohranjenih v celoti, 15 ali 16 pa le omejenih ali delno citiranih, posebno v znameniti Kinovi kroniki "Favores Celestiales". Med njimi so predvsem pisma, a tudi seznami, komentarji in podobno, in celo pesnitev, ki pa je znana le po naslovu iz bibliografije in bi jo bilo treba šele odkriti. Večina dokumentov je neobjavljenih, med objavljenimi so tudi štiri pisma, ki jih je Kappus poslal na Kranjsko in jih kot prepise hrani Arhiv Republike Slovenije; našel in objavil jih je akad. prof. dr. Janez Stanonik, najboljši poznavalec Kappusovega življenja in dela na Slovenskem.
Zanimiva in nenavadna življenjska pot Marka Antona Kappusa ostaja raziskovalni izziv. V prihodnosti bi si želeli zbrati vse dosegljivo neobjavljeno gradivo, pregledati pa tudi fonde arhivskega gradiva, v katerih se skriva še dodatna dokumentacija.