Sveti oče se je po maševanju v kapeli apostolske nuciature udeležil slovesnega bogoslužja,
ki ga je na praznik svetega apostola Andreja vodil ekumenski patriarh Bartolomej I.
ISTANBUL - (30.11.2006) Sveti oče je zjutraj maševal v kapeli v apostolski nuciaturi.
Nato se je udeležil slovesnega bogoslužja, ki ga je na praznik svetega apostola Andreja
vodil ekumenski patriarh Bartolomej I. Sveti oče se je vključil v slovesno bogoslužje
s svojim govorom o apostolih Simonu Petru in Andreju. Poudaril je, da tako kot je
Jezus klical svoja učenca naj gresta za njim in postaneta ribiča ljudi, imamo tudi
mi danes možnost podoživeti skupnost dveh bratov, kar je na nek način prispodoba prijateljstva
dveh sestrskih cerkva – Rima in Carigrada. Ob tem je izrekel tudi zahvalo Bogu za
spominsko srečanje v Jeruzalemu decembra 1964 med papežem Pavlom VI in patriarhom
Athenagorasom, o katerih prijateljstvu in trdnih vezeh pričujejo njuni pismi. Na predvečer
zaključnega zasedanja II. Vatikanskega koncila, 7. decembra 1965, je bilo v patriarhalni
cerkvi sv. Gregorja v Carigradu in baziliki sv. Petra v Vatikanu preklicano tragično
izobčenje iz leta 1054. Sveti oče je pri tem posebej omenil obisk predhodnika papeža
Janeza Pavla II v Carigradu leta 1979 in obisk ekumenskega patriarha Bartolomeja I.v
Rimu. Nato je poudaril, da njegova navzočnost v Turčiji pomeni obnovitev predanosti
za nadaljevanje poti vnovičnega oblikovanja polne skupnosti med cerkvijo v Rimu in
v Carigradu ter potrdil pripravljenost katoliške cerkve za premagovanje ovir in skupno
iskanje še bolj učinkovitega pomena pastoralnega sodelovanja s pravoslavnimi brati
in sestrami. Po besedah papeža Benedikta XVI. je Jezus Simona Petra in Andreja
poklical, da bi postala ribiča ljudi. Vstali Gospod ju je pred svojim vnebohodom z
drugimi apostoli poslal na misijonsko pot, da bi vse ljudi napravili za njegove učence,
jih krščevali in oznanjevali njegov nauk. Ta zaupana naloga tudi danes še ni zaključena,
čeprav je njeno izpolnjevanje prav v sodobnem svetu še kako nujno in potrebno. Ta
naloga, ki nam jo je zapustil Jezus, po njem pa še sveta Simon Peter in Andrej, še
zdaleč ni zaključena. Prav nasprotno, danes je še bolj nujno potrebno njeno uresničevanje,
saj je sekularizacija oslabila tradicije, ki temeljijo v krščanski kulturi, zato smo
poklicani, z drugimi krščanskimi skupnostmi obnoviti evropsko zavest o krščanskih
koreninah, tradiciji in vrednotah, ter jim dati novo vitalnost. Delitve med kristjani
so sramota za svet in ovira za oznanjevanje evangelija, samo z bratsko skupnostjo
med kristjani in vzajemno ljubeznijo pa res lahko prispevamo, da bi sporočilo Gospodove
ljubezni za vsakega od nas postalo verodostojno. Nato je papež spregovoril o Simonu
Petru, njegovi nalogi hranjenja ključev Nebeškega kraljestva, potovanju v Jeruzalem,
Antiohijo in Rim, uresničevanju vesoljnega služenja za edinost in njegovega usmiljenja,
kar bi moral biti zgled za vse nas, da se tega vedno spominjamo in obnavljamo. Sveti
oče je nato govoril o apostolu Andreju za katerega je dejal, da predstavlja srečanje
med zgodnjo krščansko in grško kulturo. Krščansko sporočilo je kakor pšenično zrno
padlo na zemljo in obrodilo obilen sad, mi pa moramo biti globoko hvaležni za dediščino,
ki izhaja iz rodovitnega prispevka med krščanskim sporočilom in helenistično kulturo.
Prilika o pšeničnem zrnu, ki je odmrlo, da je obrodilo nov sad, ima vzporednico tudi
v življenju svetega Andreja. Iz zgodovine vemo, da je sledil Gospodu in svoje življenje
končal z mučeništvom na križu, katerega oblika še danes predstavlja Andrejev križ.
Iz tega primera se učimo, da pot vsakega kristjana, kakor tudi Cerkve v celoti, vodi
v novo, večno življenje, preko posnemanja Kristusa in njegove izkušnje na križu. V
zgodovini Rimska bizantinska Cerkev izkusili priliko o pšeničnem zrnu. Skupaj častimo
številne mučence, katerih kri je postala seme novih kristjanov. Z njimi delimo isto
upanje, ki spodbuja Cerkev da nadaljuje svoje poslanstvo, kakor tujec v tuji deželi,
sredi preganjalcev sveta in v edinsoti z Bogom. Pravkar končano stoletje je videlo
pogumna pričevanja v različnih delih sveta in teh pričevalcev se spominjamo v svojih
molitvah ter obenem vse svetovne voditelje pozivamo naj spoštujejo versko svobodo
kot temeljno človekovo pravico. Sveti oče je v zaključku liturgije izrekel besede,
da sta križ in Jezusovo vstajenje za kristjane vir in znamenje nenehnega obnavljajočega
upanja, kar je lepo razvidno že v starodavnem besedilu Pasijon svetega Andreja: »Pozdravljam
te, križ, posvečen s Kristusovim telesom in poveličan z njegovimi udi, kot dragocenimi
biseri. Naj verni spoznajo tvoje veselje in dar, ki ga hraniš.» Papež Benedikt XVI.
je nagovor zaključil s poudarkom, da vero v zmago nad smrtjo na križu in upanje v
vstalega Kristusa delimo pravoslavni in katoličani, zato mora biti naš služenje spodbuda
in veselo sodelovanje v daru polne edinosti.