Papež Benedikt XVI. se je sinoči srečal z zaposlenimi v Vatikanskih muzejih,

VATIKAN – (24.11.2006) Papež Benedikt XVI. se je sinodi srečal z zaposlenimi v Vatikanskih muzejih, ki so največja skupina zaposlenih v Vatikanu. V krajšem govoru je poudaril njihovo pomembno vlogo pri ohranjanju in varovanju veličastne umetniške zbirke. Po besedah Svetega očeta Vatikanske muzeje vsak dan obišča na tisoče ljudi. V letu 2005 jih je obiskalo 3 milijone 800 tisoč, v letošnjem letu pa je število že preseglo 4 milijone ljudi. Obiskovalci pripadajo različnim skupinam, med njimi so številni katoličani, veliko pa jih ni niti vernikov. Veliko jih obišče tudi baziliko svetega Petra, vendar jih v Vatikan največ pride prav zaradi muzejev. To je prvi razlog, da mora tovrstna ustanova odražati veliko odgovornost s stališča krščanskega sporočila. Pri tem je papež Benedikt navedel besede svojega predhodnika Benedikta XIV. ki je ob začetkih muzejev njihov namen opisal z besedami: »Ad augendum Urbis splendorem/et asserendam Religionis veritatem – Za spodbujanje sijaja Rima in potrditev resnice krščanske vere.«
Sveti oče je nato poudaril, da odnos krščanske vere do umetniškega in zgodovinsko-kulturnega izražanja vključuje številne možnosti za izražanje in razumevanje človeških občutij, tudi tistih, ki ne pripadajo Katoliški Cerkvi. Obiskovalci Vatikanskih muzejev pa imajo na nek način možnost poglabljanja v teologijo, ki je podana v podobah, ko si ogledujejo to res izjemno in edinstveno svetišče umetnosti ter vere. Papež, ki se zaveda izjemnega dela zaposlenih v muzejih za ohranitev in varovanje umetniškega okolja, se je vsem zahvalil za njihov vloženi napor in trud, o katerem imajo vsi najboljše mnenje. Poudaril je, da je pri tem pomembno delo vsakega posameznika, saj je dobro delovanje muzejev odvisno od najmanjšega prispevka zaposlenih.
Sveti oče je v nadaljevanju svojega govora podal izvirno misel, da je genetski zapis umetnin, ki jih hranijo Vatikanski muzeji, v tem, da si velika klasična in judovsko-krščanska civilizacija ne nasprotujeta, ampak se srečujeta v edinem Božjem načrtu. To potrjuje tudi dejstvo, da je davni začetek te ustanove nastal ob umetnini, ki je posvetna in čudovita skupina Laokontovih skulptur. Vključitev te umetnine, Laokontove skupine, v vatikansko okolje še bolj polno in izvirno odraža svojo luč. Luč človeške osebnosti, ki jo je oblikoval Bog, pa se odraža v svobodi in dramatičnosti odrešitve, izraženi med zemljo in nebom, med mesom in duhom. Luč lepote, ki od znotraj izžareva umetniško delo, pa duh vodi k odpiranju za plemenito in vzvišeno vse do tja, kjer se Stvarnik srečuje z bitjem, ustvarjenim po božji podobi. Vse to nakazuje pravo razmišljanje o Vatikanskih muzejih, ki kažejo enotnost svojih oddelkov, kljub temu, da so po vsebini med seboj zelo različni. Stik med Evangelijem in kulturo se še jasneje pokaže v posameznih oddelkih in se skorajda materializira v nekaterih umetninah. Papež je pri tem posebej omenil sarkofage v oddelku papeža Pija VII. Kjer so razstavljeni kipi iz prvega obdobja krščanstva in grobovi nekropole z Via Trionfale, katerih obseg je bil za obiskovalce letos podvojen, ter na izjemno etnološko zbirko iz misijonov. Po mnenju Svetega očeta Vatikanski muzeji prikazujejo neprekinjeno vez krščanstva in kulture, vere in umetnosti, božjega in človeškega, pri čemer Sikstinska kapela predstavlja tako rekoč neprekosljiv višek.
Papež Benedikt XVI. je svoj nagovor zaposlenim v Vatikanskih muzejih zaključil s poudarkom, da je oseben zgled vseh neprecenljivega pomena pričevanja za vero, tako v delovnem kot domačem okolju. Zbrane je povabil naj si prizadevajo, da bi vsaka njihova družina postala majhna cerkev, v kateri se vera in življenje z veselimi in žalostnimi trenutki močno prepleta.