Nadskof Celestino Migliore na 61 zasedanju OZN proti terorizmu

NEW YORK – Stalni opazovalec Svetega sedeža pri Organizaciji združenih narodov nadškof Celestino Migliore je na 61. zasedanju generalne skupščine glede načel o bojevanju proti mednarodnemu terorizmu med drugim dejal, da se je terorizem v preteklih nekaj letih razvil v prefinjeno mrežo političnih, gospodarskih in tehničnih zarot in se je razširil preko narodnih meja na ves svet. Zaradi visokih interesov, ki zadevajo ves svet, je skorajda brez pomena opisovati pomen mednarodnega povezovanja in oblikovanja široko zastavljene konvencije o mednarodnem terorizmu.
Nadškof Migliore je v pogovoru o sprejemu konvencije poudaril, da oblikovanje učinkovitih protirerorističnih meril in zaščita človekovih pravic niso nasprotujoči cilji. Pravzaprav so merila drugotnega pomena, ker je za vsakršno protiteroristično strategijo prvotnega pomena prav varovanje človekovih pravic. Popolno nesprejemanje terorizma izhaja iz dejstva, da terorizem uporablja nedolžne ljudi za dosego ciljev, kar kaže na zaničevanje in skrajni prezir do človeškega življenja in dostojanstva. To preziranje dosega že brezobzirno uporabo posameznikov in celih narodov kot živega človeškega ščita za namene teroristov.
Po mnenju nadškofa Miglioreja protiteroristična strategija ne sme žrtvovati temeljnih človekovih pravic v imenu varovanja, ampak mora izhajati iz uresničevanja izbranih meril, sicer bo uničila prav tiste vrednote, ki jih želi obvarovati, in bo odcepila velike dele svetovnega prebivalstva ter zmanjšala moralno moč takšne strategije. Terorizem ni nikoli dovoljen, tudi takrat ne, ko bi odpravil krivice, ki jih razglašajo za pravične. Na drugi strani pa niti preziranje človeškega življenja in dostojanstva ne more upravičiti terorističnih dejanj. Obsežna konvencija o mednarodnem terorizmu mora jasno poudariti, da noben vzrok ne opravičuje ali uzakonja svobodnega ubijanja in ohromitve civilnega prebivalstva. Terorizem je neke vrsti kulturni izraz popačenega pogleda na resničnost, je preziranje drugačnih, ki zanj predstavljajo grožnjo in je brezobzirno izkoriščanje religije. Pri soočanju s takim pojavom niso dovolj le zakonita merila, ampak se je potrebno odzivati s kulturnimi sredstvi, ki so sposobna preprečiti popačenje resnice. Zgodovina ponuja primere nenasilnega odpora, s katerim je bilo mogoče popraviti nepravični sistem. Po mnenju nadškofa Miglioreja prav taki primeri vedno znova opominjajo, da mora bojevanje proti terorizmu vključevati pogumno in odločno politično, diplomatsko in gospodarsko predanost za rešitev položaja prisile in družbenega življenja na robu, ki omogočata oblikovanje terorizma.
Terorizem najlažje pridobiva nove ljudi v okolju, kjer se kršijo človekove pravice in dalj časa vlada nepravičnost v družbi. Izjave teroristov, da delujejo v imenu ubogih so namreč izraz popolnega hinavstva. Še posebno dobro vidno je to v primeru uporabe religij in medverskega dialoga, kar teroristi izkoriščajo za netenje sovraštva in nasilja ter nasprotovanja kulturi miru, vzajemnega spoštovanja in pomoči ljudem. V družbah je treba iskati nenasilne rešitve, oblikovati prijateljstva in preprečevati nasilje. S to težko nalogo se morajo spopasti verstva, države in narodi, ki lahko oblikujejo okolja, v katerih bodo religije in medverski dialog rasli in krepili družbo.