Monsinjor Celestino Migliore govoril na srecanju Programa za manj razvite drzave pri Organizaciji zdruzenih narodov

NEW YORK(19.9.2006) – Nadškof Celestino Migliore, stalni opazovalec Svetega sedeža pri Združenih narodih je včeraj govoril visokim predstavnikom Programa za manj razvite države, ob dvodnevnem zasedanju uresničevanja omenjenega programa. Opozoril je na dejstvo, da je gospodarska rast v manj razvitih državah še vedno zelo krhka in temelji predvsem na izvozu surovin, kar ne zmanjšuje revščine in ne izboljšuje položaja prebivalcev. Sveti sedež se pridružuje tistim, ki opozarjajo na ranljivost makroekonomskega sistema, ki bi moral izboljšati sedanje stanje, ki pa ostaja dramatično. V manj razvitih državah je stanje slabo tudi zaradi vojn, onesnaževanja, zapuščenosti in bolezenskih epidemij. Ta dramatičen položaj zahteva nujno in takojšnje globalno reševanje nastalega stanja, obenem pa učinkovito izvajanje zastavljenih ciljev Bruseljskega akcijskega programa ter oblikovanje dostojnega življenja in možnosti za produktivno delo prebivalcev v manj razvitih državah.
Po besedah nadškofa Miglioreja razvite države morajo pomagati pri oblikovanju celovite razvojne politike, v katero bodo vključeni tudi elementi bruseljskega akcijskega programa, med drugim kvaliteta življenja in celoviti politični in makroekonomski pogoji. Vsi ti elementi so vzajemno odvisni, saj je na primer produktivno zaposlovanje možno le ob zdravem in izobraženem prebivalstvu. Prav tako je doseganje in vzdrževanje določene kvalitete življenja rezultat nacionalne produktivnosti, ki je sposobna uporabiti vire s katerimi je družbi in vladi omogočeno dosegati dobre cilje. Produktivnost je vedno pogojena z mirom, dobrim vodenjem in ugodnimi zunanjimi makroekonomski pogoji.
Strategija sprejeta na srečanju v Cotonou jasno določa odgovornost manj razvitih držav in ukrepanje, ki se ga pričakuje od njihovih razvitih partnerjev. Vlade manj razvitih držav morajo svojo politiko osredotočiti na ljudi, spodbujati učinkovitost in odpravljati korupcijo, poleg tega pa morajo zagotoviti preglednost in spoštovanje zakonov.
Trgovski pogoji morajo biti naklonjeni manj razvitim državam in ustvarjati nove možnosti tam, kjer jih doslej ni bilo. V tem okviru so predvidene različne dejavnosti – odprtje novih trgov, svobodne kvote, brezcarinsko trgovanje in odprava ovir pri trgovanju ter drugi mehanizmi, ki spodbujajo izvoz iz omenjenih držav.
Brezpogojno je potrebno odpisati zunanje dolgove ter preprečiti, da bi manj razvite države znova zapadle v dolžniška razmerja. Razvite države morajo poskrbeti za vlaganje na področju raziskovanja in razvoja zdravil proti aids-u, malariji in tuberkulozi ter drugih tropskih bolezni, obenem pa si prizadevati tudi za prenos znanja s področja zdravstvene in farmacevtske tehnologije.
Po besedah nadškofa Migliorje je izjemnega pomena poštenost vladnih uradnikov, preprečevanje korupcije in spoštovanje zakonodaje. S tega vidika si mora mednarodna skupnost še naprej prizadevati za zmanjšanje in odpravo trgovanja z orožjem, nezakonitega trgovanja z dragocenimi materiali in bega kapitala iz manj razvitih držav.
Katoliška Cerkev v zadnjih desetletjih spodbuja večjo zavest o deljeni odgovornosti glede nastajanja težav v mednarodni trgovini in financah. Široka mreža centrov že izvaja izobraževanje na ravneh kot je zdravstvena oskrba, boj proti podhranjenosti otrok ter skrb za starejše in neozdravljivo bolne. Sveti sedež tudi spodbuja učinkovito izvajanje Bruseljskega akcijskega programa in mednarodno javnost poziva k solidarnosti. Čeprav se na prvi pogled zdi predlagana strategija iz Cotonou-a visoka cena za razvite države, pa je v resnici manjša kot družbeno breme manj razvitih, v primeru, da se položaj ne bi reševal.
Nadškof Migliore je poudaril, da so pred dvajsetimi leti ljudje tvegali svoja življenja in bežali preko ograj diktatorskih režimov. Danes pa prebivalci manj razvitih držav bežijo iz dikature revščine, zato jim je potrebno učinkovito pomagati. Dejavno izvajanje Bruseljskega akcijskega programa bo revnejšim prebivalcem omogočalo, da bodo ostali v svojih matičnih državah, kjer jim bodo zagotovljeni dostojni življenjski pogoji in možnosti za razvoj.