Sveta masa v Regensburgu - nagovor papeza

REGENSBURG – Papež Benedikt XVI. je današnji dan začel s slovesno sveto mašo na planjavi Islinger Feld v Regensburgu, kjer se je zbralo več kot 260 tisoč ljudi. Navzoče je najprej nagovoril z besedami »Tisti, ki veruje, ni nikoli sam« in poudaril, da so prav te besede tema današnjega dne in da nas vera združuje in nam daje razlog za praznovanje.
Sveti oče se je nato zbranim in vsem, ki so kakorkoli pripomogli k lepi pripravi na slovesnost, prisrčno zahvalil in poudaril, da je šele s prebiranjem časopisnih prispevkov doumel koliko ljudi je svoj čas in energijo posvetilo temu delu. Ob tem je izrekel prošnjo Gospodu naj poplača vsem za njihovo prizadevnost in naj se jim veselje, ki so ga ob tem doživeli, še tisočkrat povrne. Papež je poudaril, da vse to delo ni bilo opravljeno le za eno osebo, ampak iz teh prizadevanj veje duh solidarnost in vere, ki jo navdihuje Gospodova ljubezen in njegova Cerkev. Vse to pa je tudi znamenje resnične človečnosti, porojene iz ljubezni Jezusa Kristusa.
Pri sveti maši smo zbrani za praznovanje. Potem pa nadaljeval, da se ob tem takoj postavlja vprašanje, kaj resnično verujemo, kaj pomeni imeti vero in ali je to v modernem svetu mogoče. Ob gledanju na veliko »Summa theologiae”, sestavljene v srednjem veku, in pri primerjavi velikega števila knjig napisanih proti veri, človek izgubi pogum in si misli, da je vse skupaj preveč zapleteno in na koncu ne zmore več videti gozda zaradi dreves. Sveti oče poudarja, da pravo versko razumevanje objema zemljo in nebo, preteklost, sedanjost in prihodnost - torej večnost, zato se ne more nikoli izčrpati. Obenem pa je vera zelo preprosta. Gospod pravi tako, ko pravi Očetu: »Razodel si svojim otročičem, tistim, ki so sposobni gledati s svojimi srci«. (prim. Mt 11,25).
Cerkev je v svoji preteklosti izdelala nekaj »povzetkov vere«, v kateri je izraženo vse bistveno. V Apostolski veri, ki je razdeljena na 12 delov, kar ustreza 12 apostolom, govori o Bogu, Stvarniku - viru vsega, o Kristusu in njegovemu odrešenjskem delu, Vstajenju od mrtvih in o večnem življenju. To je temeljna zgradba vsake veroizpovedi. Kakor vidimo iz zgodovine, je to samo razširitev krstnega obrazca iz obreda za zakrament krsta, ki ga je vstali Gospod zaupal svojim učencem za vse čase, ko jim je rekel: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega duha.« (Mt 28,19)
Papež je nato nadaljeval, da ko te stvari enkrat razumemo, potem sta nam jasni dve stvari. Prva, da je vera preprosta. Verujemo namreč v Boga, ki je začetek in konec človeškega življenja. Verujemo v Boga, ki vstopa v prijateljstvo z nami, ki je naš izvor in prihodnost. Zaradi tega je vera vedno in neločljivo povezana z upanjem in gotovostjo, da imamo prihodnost in ne bomo končali kot nič. Vera pa je tudi ljubezen, ker Bog in njegova ljubezen pritegneta človeka.
Druga stvar, ki postane jasna pa je, da vera ni zbirka nekih predlogov ali teorija, ampak je utemeljena v krstu, v resničnem prispevku Boga in človeka. V skrivnosti krsta, se nam Bog sključeno približuje in nas obrača drugega k drugemu. Krst pomeni, da nas je Jezus Kristus posvojil kot brate in sestre, sprejel kot sinove in hčere v Bogu. Sprejel nas je v veliko družino v vesoljni skupnosti Cerkve. Zato je resnično, da tisti, ki veruje, ni nikoli sam. Papež je poudaril, da Bog prihaja k nam, da se srečamo z Njim in ostalimi. On naj nas torej naredi gotove, da nihče od Božjih otrok ne bo več čutil osamljenosti.
Vera v Boga pa je tudi, je nadaljeval papež, temeljna odločitev. Pri tem se moramo vprašati ali je to danes mogoče in, v kakšnega Boga verujemo. Kadar je Bog odvzet iz življenja, potem nekaj manjka ne le človeku, ampak celotnemu vesoljstvu. Zato se moramo vere in tega, da poznamo Boga veseliti. To veselje prenašajmo tudi drugim, da bodo videli razloge naše vere, kakor poziva sveti Peter v svojem prvem pismu »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas«.(prim. 1Pt 3,15).
Bog je prevzel človeški obraz in nas je ljubil do te mere, da je sprejel križ za naše odrešenje in tako trpljenje sprejel v svoje srce. Danes, ko smo se naučili prepoznavati bolezni in grožnje za človeštvo, in ko vemo, da je Božja podoba lahko uničena zaradi sovraštva ali fanatizma, je pomembno ostati jasen v veri do Boga, ki ima človeški obraz in v katerega verujemo. Prepričljivo moramo razglašati svojo vero Vanj, ker nas samo to lahko osvobodi od strahu pred Njim, kar je zadnji od razlogov modernega ateizma. Samo Bog nas lahko reši od strahu pred svetom in bojaznijo, da bo naše življenje prazno. Prositi moramo torej Gospoda naj nam podari neizmerno veselje, ki ga je obljubil svojim učencem - »Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno« (Jn 16, 24). Papež je zbrane še pozval naj ne ostanejo brezbrižni ob nepravičnosti in trpljenju in tako postati tihi sodelavci ali popolni sokrivci. Prizadevati si je potrebno, da znova prepoznamo soje poslanstvo in sprejmemo odgovornost in skrb za odrešitev nas samih in vsega sveta. Pri tem pomislimo na besede svetega Janeza, ki je dejal: »Otroci moji, to vam pišem zato, da ne bi grešili! Če pa že kdo stori greh, imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega.« (1Jn 2,1). Ni namreč pomembno s čim so naša srca napolnjena, »saj je Bog večji od naših src in spoznava vse.« (prim. 1 Jn 3,20).
Papež Benedikt XVI. je ob zaključku slovesnosti in ob prazniku Marijinega imena, voščil vsem ženam, ki se imenujejo po božji Materi, med njimi sta bili tudi papeževa mama in sestra. Poudaril je, da je Marija naša zagovornica pri Gospodu, Bog pa jo je namenil vsem nam kot svojo Mater. Papež je nato zaključil z besedami: »Resnično, tisti, ki veruje, ni nikoli sam.«