KOnzistorij v Vatikanu

V Vatikanu se nadaljujejo slovesnosti ob prvem konzistoriju, ki ga je sklical papež Benedikt XVI. Zasedanje je znano že iz zgodovine, današnja vloga konzistorija pa je nekoliko spremenjena od prvotne.
Konzistorij (iz latinščine con-sistere – biti skupaj, sestati se) je danes opredeljen kot zasedanje kardinalov, ki jim predseduje papež. Zakonik cerkvenega prava v kanonu 353 določa, da kardinali z delovanjem v zboru pomagajo vrhovnemu predstojniku – papežu, predvsem na konzistorijih, ki jih skliče in vodi papež.
V času rimskega imperija je konzistorij označeval častni zbor dostojanstvenikov, ki mu je predsedoval rimski cesar, pozneje pa senat rimskega papeža. Naloga konzistorija oziroma kardinalskega zbora je bila najprej obravnavati pravne in administrativne zadeve, pozneje pa se je ta vloga spremenila. V 15. in 16. stoletju, ko so bile ustanovljene rimske kongregacije, je konzistorij izgubil na svoji veljavi. Zaradi povečanega obsega dela se je konzistorij razdelil na več kongregacij.
Tako kot danes, je tudi v zgodovini konzistorij predstavljal zbor kardinalov, ki so zbrani okrog papeža.
Konzistoriji so lahko redni ali izredni. Na redni konzistorij papež skliče vsaj tiste kardinale, ki so v Rimu, kjer se posvetujejo o pomembnejših zadevah splošnega značaja ali zaradi velikih slovesnosti, kot je na primer imenovanje novih kardinalov ali razdelitev njihovih služb. Redni konzistorij je lahko javen, nanj pa so lahko povabljeni tudi posebni gostje. Na izredni konzistorij papež skliče vse kardinale, kadar to narekujejo posebne in nujne potrebe cerkve. Ima samo posvetovalni značaj in ni javen.
Konzistorij ali kardinalski zbor sestavljajo kardinali. Ti so nastali iz antičnih diakonov, duhovnikov in škofov v Rimu ali okolici. To je takrat pomenilo, da so ga sestavljali duhovniki 25 naslovov ali cerkva v Rimu, iz 7 (pozneje 14) regionalnih diakonov, 6 palatinskih diakonov in 7 subrikarnih škofov.
Leta 1150 je bil oblikovan kardinalski zbor z dekanom na čelu in komornikom. Vloga dekana je tradicionalna pripadala škofu iz Ostije, komornik pa je bil pravzaprav gospodarski upravitelj.
Od 12. stoletja so bili za kardinale imenovani tudi prelati s sedežem izven Rima. Kardinali so princi cerkve, zato imajo naslov eminence. Kardinali, ki živijo v Rimu, so vatikanski državljani, čeprav njihovo bivališče fizično ni na ozemlju Vatikana.
Kardinali so izključni volilci papeža od leta 1059. Poleg tega so po izročilu papeževi svetovalci pri vodenju vesoljne cerkve. Razdeljeni so na tri redove – škofovskega, duhovniškega in diakonskega. Papež kardinale imenuje svobodno in po lastni presoji izmed duhovnikov. Kardinalskemu zboru predseduje dekan, trenutno je to kardinal Angelo Sodano. V primeru odsotnosti dekana, njegovo vlogo prevzame prodekan, trenutno je to kardinal Roger Etchegaray.
Kardinali kot zbor s papežem sodelujejo na rednih ali izrednih konzistorijih. V primeru, da vodijo različne dikasterije ali ustanove Rimske kurije ali države Vatikan, papežu podajo odpoved od aktivne službe ob dopolnitvi 75. let, kar pa ni obveza.
Pravico do volitve novega papeža imajo izključno kardinali, ki na dan smrti papeža še niso izpolnili 80. let. Po trenutno veljavnih pravilih (apostolska konstitucija Universi Dominici gregis) je zgornja meja števila kardinalov volilcev 120 kardinalov. Papež, kot vrhovni voditelj katoliške cerkve to število lahko spremeni.
Kardinalski zbor trenutno šteje 110 kardinalov volilcev, 68 pa jih nima volilne pravice. Z današnjim konzistorijem se število volilcev poveča na 120 kardinalov volilcev.