Papežev uvod v knjigo: Moč in denar – družbena pravičnost po Bergogliu

VATIKAN (četrtek, 12. april 2018, RV) – »Ekonomija je eden izmed temeljnih elementov vsake družbe; v veliki meri vpliva na kakovost življenja in celo umiranja. Zato ima pomembno mesto v premisleku Cerkve, ki gleda na moškega in žensko kot na osebi, ki sta poklicani sodelovati pri Božjem načrtu tudi preko dela, pridelovanja, razdeljevanja ter uporabe dobrin in storitev. To je razlog za to, da sem že vse od prvih tednov pontifikata obravnaval vprašanja glede revščine in bogastva, pravičnosti in krivice, zdravih ter pokvarjenih financ.« S temi besedami se začne predgovor Papeža Frančiška v knjigi Michela Zanzucchija z naslovom Moč in denar –  družbena pravičnost po Bergogliu, ki je danes izšla.

Sveti oče zatem poudari, da je naš svet sposoben storiti to, kar je najboljše in najslabše. »Vedno je bilo tako, vendar pa so tehnična in finančna sredstva povečala možnost dobrega in slabega. Medtem ko se v nekaterih predelih planeta utaplja v izobilju, v drugih nimajo niti najnujnejšega za preživetje,« poudari papež ter doda, da je mogel videti ta nasprotja predvsem med svojimi potovanji.

Po njegovih besedah »Cerkev pri širjenju evangeljskega sporočila dejavne ljubezni in pravičnosti ne more molčati pred krivicami in trpljenjem. More in želi se pridružiti milijonom mož in žena, ki pravijo ne krivicam na miroljuben način ter si prizadevajo za večjo pravičnost. Povsod obstajajo ljudje, ki rečejo da življenju, pravičnosti, zakonitosti, solidarnosti ... Evangelij ni utopija, ampak realno upanje, tudi za ekonomijo: Bog ne zapusti svojih otrok v oblasti zla. Nasprotno, vabi jih, naj se ne naveličajo sodelovati z vsemi za skupno dobro.«

Sveti oče v nadaljevanju predgovora poudari, da želi s tem, kar reče in piše o moči ekonomije ter financ, pozvati, da bi revne obravnavali bolje ter da bi se nepravičnosti zmanjšale. Posebej pa nenehno prosi, da bi prenehali služiti s prodajo orožja, ki neti vedno nove vojne. Namen njegovih sporočil je prav tako spodbujati vesti, posebej tistih, ki špekulirajo in izkoriščajo bližnjega, da bi ponovno našli čut za človečnost in pravičnost.

V drugem delu svojega razmišljanja pa papež zapiše, kaj je potrebno storiti v odgovoru na izzive, s katerimi se soočamo. V prvi vrsti je ključnega pomena ozavestiti ljudi o resnosti problemov, kar po njegovih besedah stori tudi avtor knjige, ki bralcem predstavi nekatere povzetke papeževih misli o moči ekonomije in financ. Zatem pa je potrebno reči ne miselnosti škartiranja, pogumno udejanjati dobre izbire, ki gredo proti toku. Mnogi možje in žene so po papeževih besedah že del t.i. »neoborožene vojske dobrega, ki nima drugega orožja kot so gorečnost za pravico, spoštovanje zakonitosti ter duh občestva«.

Sveti oče ob koncu zapiše, da je njegova misel utemeljena na poti, ki jo je začrtala bogata dediščina družbenega nauka Cerkve. Zanzucchi v knjigi navaja predvsem besede apostolske spodbude Veselje evangelija in okrožnice Laudato si', papež Frančišek pa omeni posebno hvaležnost za dokument iz Aparecide, ki je ključnega pomena predvsem za Latinsko Ameriko. Kristjani v njem najdejo predlog, kako naj živijo v družbi: ključnega pomena so glagoli videti, presojati in delovati. To pomeni, da lahko vidimo stvarnost, ki nas obdaja, v luči Božje previdnosti; presojamo jo glede na Jezusa Kristusa, pot, resnico in življenje ter posledično delujemo v Cerkvi in z vsemi ljudmi dobre volje.

Papež Frančišek predgovor sklene z naslednjimi besedami: »Ne smemo izgubiti upanja: živimo v težki dobi, ki pa je polna novih in še neznanih priložnosti. Ne smemo prenehati verjeti, da je z Božjo pomočjo in skupaj – ponavljam, skupaj – mogoče izboljšati ta naš svet in ponovno oživeti upanje, krepost, ki je danes morda najbolj dragocena ... Moremo, moramo upati.«