Papež med vigilijo: Ni ga tukaj, vstal je! In čaka te v Galileji

VATIKAN (nedelja, 1. april 2018, RV) – »To slovesnost smo začeli zunaj, potopljeni v temo noči in mraz, ki jo spremlja. Čutimo težo tišine pred Gospodovo smrtjo; tišine, v kateri se more prepoznati vsakdo imed nas in ki se spušča globoko v špranje srca učenca, ki pred križem ostane brez besed.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med velikonočno vigilijo v baziliki sv. Petra, preden je krstil osem katehumenov: štiri iz Italije ter po enega iz Albanije, Peruja, Nigerije in Združenih držav Amerike.

Ure učenca, ki je onemel pred bolečino, pred zavedanjem o svojih dejanjih
»To so ure učenca, ki je onemel pred bolečino, ki jo je povzročila Jezusova smrt: kaj reči pred to stvarnostjo? Učenec, ki ostane brez besed, ko se zave svojih rekacij v času ključnih ur Gospodovega življenja: pred krivico, ki je obsodila Učitelja, so bili učenci tiho; pred obrekovanji in lažnimi pričevanji, ki jih je doživljal Učitelj, so učenci molčali. Med težkimi in bolečimi urami trpljenja so učenci na dramatičen način izkusili svojo nesposobnost, da bi tvegali in govorili v Učiteljev prid; še več, zatajili so ga, se skrili, pobegnili, bili so tiho. (prim. Jn 18,25-27)

Noč današnjega učenca
Je noč tišine učenca, ki otrpne in ohromi, ki ne ve, kam iti pred tolikimi bolečimi situacijami, ki ga tlačijo in obdajajo. Je današnji učenec, obnemel pred stvarnostjo, ki se mu vsiljuje in mu daje čutiti ter, kar je še huje, ga prepriča, da ni mogoče storiti ničesar, da bi premagali tolike krivice, ki jih na lastni koži živi toliko naših bratov.
Je učenec, ki je pretresen, ker je potopljen v zatiralno rutino, ki mu vzame spomin, utiša upanje ter ga navadi na "vedno se je delalo tako". Je onemel in temačen učenec, ki se navadi in sprejme za nekaj običajnega Kajfov izraz: "Ne pomislite, da je za vas bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade vas narod!" (Jn 11,50)

Sredi naših tišin bodo začeli vpiti kamni
In sredi naših tišin, kadar molčimo na tako neizpodbiten način, bodo začeli vpiti kamni (prim. Lk 19,40) ter dali prostor največjemu oznanilu, ki ga je zgodovina kadarkoli mogla obseči: "Ni ga tukaj. Vstal je." (Mt 28,6). Kamen pred grobom je zavpil in s svojim krikom oznanil vsem novo pot. Stvarstvo je bilo prvo, ki je odmevalo o zmagi Življenja nad vsemi stvarnostmi, ki so želele utišati in onemogočiti veselje evangelija. Kamen groba je bil prvi, ki je poskočil ter na svoj način intoniral pesem hvale in navdušenja, veselja in upanja, katere smo se vsi povabljeni udeležiti.

Oznanilo, ki ohranja naše upanje: Ni ga tukaj ... Vstal je!
In če smo včeraj z ženami zrli "tistega, ki so ga prebodli" (Jn 19,37; prim Zah 12,10), smo danes z njimi poklicani zreti prazen grob in poslušati angelove besede: "Ne bojte se [...] Vstal je." (Mt 28,5-6) Besede, ki želijo doseči naša najgloblja prepričanja in gotovosti, naš način presojanja in soočanja vsakdanjih dogodkov; posebej naš način odnosa z drugimi. Prazen grob želi izzvati, premakniti, izprašati, predvsem pa nas želi spodbuditi, da bi verovali in zaupali, da se Bog "zgodi" v kakršnikoli situaciji, v katerikoli osebi in da njegova luč lahko doseže najbolj nepredvidljive in zaprte kotičke obstoja. Vstal je od smrti, vstal je s kraja, od katerega nihče ni pričakoval ničesar; in čaka nas – kakor je čakal žene – da bi nas napravil za deležne njegovega dela zveličanja. To je temelj in moč, ki ju imamo kot kristjani, da porabimo svoje življenje in svojo energijo, inteligenco, čustva in voljo za iskanje in predvsem za ustvarjanje posti dostojanstva. Ni ga tukaj ... Vstal je! To je oznanilo, ki ohranja naše upanje in ga preoblikuje v konkretna dejanja dejavne ljubezni. Kako potrebujemo, da bi dopustili, da ta izkušnja mazili našo krhkost! Kako potrebujemo, da bi bila naša vera prenovljena, da bi bila naša kratkovidna obzorja postavljena pod vprašaj in prenovljena s tem oznanilom! On je vstal in z Njim vstaja naše ustvarjalno upanje, da bi soočali sedanje težave, saj vemo, da nismo sami.

Obhajati Veliko noč pomeni ponovno verjeti, da Bog prodira v naše zgodovine
Obhajati Veliko noč pomeni ponovno verjeti, da Bog prodira in ne neha prodirati v naše zgodovine, izzivajoč naša enolična in hromeča določila. Obhajati Veliko noč pomeni dopustiti, da Jezus premaga tisto malodušno držo, ki nas mnogokrat oblega in poskuša pokopati vsakršno vrsto upanja.

Kamen je opravil svoj del, prav tako tudi žene. Zdaj smo na vrsti mi
Kamen groba je opravil svoj del, žene so opravile svojo del, zdaj je povabilo ponovno namenjeno vam in meni: povabilo, da prekinemo s ponavljajočimi se navadami, da prenovimo svoje življenje, svoje izbire in svoj obstoj. Povabilo, ki nam je namenjeno tam, kjer se nahajamo, v tem, kar delamo in smo; z "deležem moči", ki jo imamo. Želimo sodelovati pri tem oznanilu življenja ali pa bomo ostali nemi pred dogodki?

Ni ga tukaj, vstal je! In čaka te v Galileji, vabi te, da se vrneš v čas in na kraj prve ljubezni, da bi ti rekel: "Ne boj se, hodi za menoj."«