Kateheza:
Obhajilni obred
»Evharistija nas naredi močne, da bi rodili sadove, svetove dobrih del, da bi
živeli kakor kristjani,« je dejal papež med splošno avdienco v sredo, ko je razlagal
obhajilni obred svete maše. »Obhajanje maše je usmerjeno k obhajilu, da bi se
torej združili s Kristusom. Gre za zakramentalno obhajilo in ne duhovno. Evharistijo
obhajamo, da bi se hranili s Kristusom, ki se nam daje tako po Besedi kot po oltarnem
zakramentu, da bi postali podobni njemu. Sam Gospod tako pravi: 'Kdor jé moje meso
in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem' (Jn 6,56). Jezusovo dejanje, ko je
dal učencem svoje Telo in Kri med zadnjo večerjo, se nadaljuje tudi danes.« Potem
ko duhovnik med mašo razlomi posvečeni kruh, torej Jezusovo telo, ga pokaže vernikom
in jih povabi, naj se udeležijo evharistične gostije. Besede, ki odmevajo s svetega
oltarja, poznamo vsi: 'Blagor povabljenim na Jagnjetovo gostijo. Glejte, Jagnje Božje,
ki odjemlje grehe sveta.' »To povabilo nas poziva, naj izkusimo intimno združitev
s Kristusom, virom veselja in svetosti. Je povabilo, ki razveseljuje in nas hkrati
spodbuja k izpraševanju vesti v luči vere. Če po eni strani vidimo razdaljo, ki nas
loči od Kristusove svetosti, po drugi strani verujemo, da je bila njegova kri 'prelita
za odpuščanje grehov'. Pristopimo k evharistiji: prejemanje Jezusa nas spreminja vanj,
naredi nas močnejše. Zelo dober in zelo velik, je Gospod.«
Predsinodalno
srečanje mladih
Prejšnji teden je v Vatikanu potekalo predsinodalno srečanje mladih. Prvi dan razprav
se jim je pridružil tudi sveti oče in jim med drugim dejal: »Prihodnja sinoda
bi še posebej rada razvila pogoje, da bi bili mladi z vso zavzetostjo in kompetentnostjo
spremljani med razločevanjem poklicanosti, torej v »prepoznavanju klica za polnost
življenja in ljubezni« (Pripravljalni dokument, Uvod). Vsi imamo ta klic. Temeljna
gotovost je namreč v tem, da Bog vsakega ljubi in vsakemu osebno nameni klic. Gre
za dar in ko se ga odkrije, te napolni z veseljem (prim. Mt 13,44-46). Bodite gotovi,
da vam Bog zaupa, vas ljubi in vas kliče. On ne bo nikoli odnehal, saj je zvest in
zares verjame v vas. Bog je zvest. Namenja vam vprašanje, ki ga je nekega dne postavil
prvima učencema: »Kaj iščeta?« (Jn 1,38). Tudi jaz vam v tem trenutku, vsakemu od
vas, postavljam vprašanje: »Kaj iščeš? Ti, kaj iščeš v svojem življenju?« Povej nam,
za nas bo dobro prisluhniti ti. Povej. Ravno to namreč potrebujemo, da prisluhnemo
vaši življenjski poti. Kaj iščeš? Vabi vas, da skupaj z Jezusom iščete življenje,
hodite skupaj. Mi, kot Cerkev, želimo storiti isto, saj ne moremo, da si ne bi skupaj
podelili navdušenja pri iskanju resničnega veselja vsakega od vas. Prav tako ne moremo
samo zase zadržati Njega, ki nam je spremenil življenje, torej Jezusa. Vaši sodobniki
in vaši prijatelji, ne da bi vedeli, tudi oni čakajo klic zveličanja.«
Pogumno
pričevati o moralnih vrednotah
Na avdienco s papežem Frančiškom so prejšnji teden prišli predstavniki občin italijanske
avtonomne dežele Trento. »Z vašim prispevkom izražate tradicionalne vrednote vere,
delavnosti in solidarnosti, ki so tako zelo ukoreninjene v vaši deželi. V naših dneh
zelo potrebujemo osebe, ki znajo pogumno pričevati o moralnih vrednotah, ki jih uči
evangelij,« jim je dejal.
Jutranje homilije iz Doma sv. Marte
Jutranja homilija, ki jo je sveti oče imel v
ponedeljek med mašo v kapeli Doma sv. Marte, je govorila o preizkušnjah, ki jih
je Izraelsko ljudstvo živelo v puščavi. Ljudstvo se je naveličalo potovanja, kar je
enako, ko osebe začnejo živeti hojo za Gospodom, a se na neki točki zazdi, da so jih
preizkušnje premagale. To je tisti trenutek v življenju, ko nekdo reče: »Zdaj
pa je dovolj!« Začne se mu tožiti po preteklosti: »Koliko mesa, koliko čebule,
koliko dobrih stvari smo lahko jedli.« Papež Frančišek je opozoril na pristranskost
tega bolnega spomina, te popačene nostalgije, saj je to bila vendar hrana v suženjstvu,
ko so bili sužnji v Egiptu. »To so utvare, ki jih prinaša hudič. Dá ti videti
lepoto neke stvari, ki si jo zapustil, od katere si se obrnil stran, v trenutku zapuščenosti
na poti, ko še nisi prispel do Gospodove obljube. Nekaj podobnega je tudi postni čas,
tudi življenje je kakor postni čas: vedno so preizkušnje in Gospodove tolažbe, imamo
mano, imamo vodo, imamo prepelice … A tista hrana tam je bila boljša. Vendar pa ne
pozabi, da si jo jedel za mizo suženjstva.«
Sklenimo s spodbudo iz homilije, ki jo je papež imel med jutranjo mašo v torek. Takole je dejal: »Zvesti Bog ne more zanikati samega sebe, ne more zanikani nas, ne more zanikati svoje ljubezni, ne more zanikati svojega ljudstva, ne more zanikati, ker nas ljubi. To je Božja zvestoba. Ko pristopimo k zakramentu sprave, lepo prosim, ne mislimo, da gremo v čistilnico, da bi si odstranili umazanijo. Ne. Gremo, da bi prejeli objem ljubezni tega zvestega Boga, ki nas vedno čaka. Vedno.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |