Papež bolničarjem: Nežnost je ključ za razumevanje bolnika

VATIKAN (sobota, 3. marec 2018, RV) – Na srečanje s papežem Frančiškom so danes prišli člani italijanske zveze zaposlenih v bolničarstvu (IPASVI). Pred kratkim ustanovljena zveza ima danes že 450 tisoč vpisanih članov. Sveti oče jih je imenoval »strokovnjaki človečnosti«, ki so poklicani izpolnjevati nenadomestljivo nalogo humanizacije v današnji družbi.

Nenadomestljivost bolničarskega poklica
Papež je poudaril, da je vloga bolničarja pri oskrbi bolnika nenadomestljiva: »Kot nihče drug ima bolničar neposreden in stalen odnos s pacienti, vsakodnevno zanje skrbi, jih posluša v njihovih potrebah in je v stiku z njihovim telesom, ki ga neguje. To je poseben pristop k oskrbi, ki jo opravljate s svojim delom, ko si v celoti nalagate potrebe oseb, in ki predstavlja temeljni del procesa oskrbe in ozdravitve.«

Mednarodni bolničarski deontološki kodeks izpostavlja štiri temeljne naloge bolničarskega poklica: ohranjati zdravje, preprečevati bolezen, povrnit zdravje in lajšati trpljenje. Po papeževih besedah gre za kompleksne in mnogovrstne funkcije, ki se dotikajo vsakega zdravstvenega okolja in ki zahtevajo sodelovanje z ostalimi poklici na tem področju. Njihovo delo zatorej zahteva strokovnost, ki se ne izraža samo na tehničnem področju, ampak morda še bolj v okviru človeških odnosov. Medtem ko so poleg bolnikov prav tako v stiku z zdravniki in družinskimi člani, bolničarji postanejo »križišča na tisoče odnosov«. In ravno v povezanosti med tehnično usposobljenostjo in človeško rahločutnostjo se v polnosti izraža vrednost in dragocenost njihovega dela.

Strokovnjaki človečnosti
Sveti oče je izpostavil, da poklic bolničarjev predstavlja dejansko poslanstvo: »Ko skrbite za ženske in moške, otroke in ostarele, ste vključeni v stalno poslušanje, ki je namenjeno razumevanju bolnikovih potreb v fazi, ki jo preživlja. Pred edinstvenostjo vsake situacije ni nikoli dovolj slediti samo protokolu, ampak se zahteva stalno – kar je naporno – razločevanje in pozornost do posamezne osebe. Vse to iz vašega poklica naredi pravo poslanstvo, iz vas pa 'strokovnjake človečnosti', poklicane izpolnjevati nenadomestljivo nalogo humanizacije v raztreseni družbi, ki prepogosto pušča na obrobju najslabotnejše osebe, ko se zanima samo za tistega, ki kaj velja ali pa odgovarja kriterijem učinkovitosti in zaslužka.«

Rahločutnost iz bolničarjev naredi »promotorje življenja in dostojanstva oseb«. Papež jih je zato spodbudil: »Prepoznajte ustrezne meje tehnike, ki ne more nikoli postati absolutna in na drugo mesto postaviti človeškega dostojanstva. Prav tako bodite pozorni na željo po duhovnosti in verski oskrbi, ki za mnoge paciente predstavlja temeljni element življenjskega smisla in vedrine, kar je še toliko bolj pomembno v krhkosti, ki izvira iz bolezni.«

Ključ je nežnost
V nadaljevanju govora je Frančišek spomnil na Jezusov odnos do gobavcev. Ni jih samo ozdravljal, ampak jim je dal začutiti Božjo bližino in ljubezen. »Ne pozabite na izdravilo ljubkovanja' – zelo je pomembno,« je poudaril papež. »Malo pobožati, en nasmeh je za bolnika poln smisla. Gesta je preprosta, a ga dviga, čuti spremljanje, čuti bližino ozdravitve, čuti se kot oseba, ne kot številka. Ne pozabite tega!«

Ko so bolničarji z bolniki in opravljajo svoj poklic, se jih dotikajo in občasno tudi negujejo njihovo telo. Papež jih je spodbudil, naj pri tem ne pozabijo, kako se je Jezus dotikal gobavca: ne raztreseno, brezbrižno ali naveličano, ampak pozorno in ljubeče, tako da se je čutil spoštovan in negovan. »Stik, ki se vzpostavi s pacienti, jim na ta način prinaša odsev bližine Boga Očeta, njegove nežnosti do vsakega od njegovih otrok. Ravno nežnost je ključ za razumevanje bolnika. Z zagrenjenostjo se bolnega ne razume. Nežnost je ključ, da ga razumemo. In je tudi dragoceno zdravilo za njegovo ozdravitev. Nežnost pa gre iz srca v roke, gre preko dotikanja ran s polno spoštovanja in ljubezni,« je zatrdil.

Vse zbrane na avdienci je še spodbudil, naj se nikoli ne utrudijo pristopati k osebam v ponižnem in bratskem slogu ter naj vedno najdejo motivacijo in spodbudo za opravljanje svoje naloge. A prav tako naj so pozorni, da se pri svojem delu ne bi iztrošili, saj pogosto v prvi osebi živijo vse, kar se dogaja pacientom. Pri tem se je sveti oče obrnil ravno na slednje, torej na paciente, rekoč, naj to, kar prejemajo od bolničarjev, nikoli ne jemljejo kot nekaj samoumevnega: »Prosite brez domišljavosti. Ne samo pričakovati nasmeh, ampak ga prav tako podarite tistemu, ki se vam posveča.«