Postne duhovne vaje: Solze žensk iz evangelija

ARICCIA (sreda, 21. februar 2018, RV) – Papež Frančišek in ostali člani rimske kurije so danes dopoldne prisluhnili šesti meditaciji. Voditelj postnih duhovnih vaj José Tolentino de Mendonça je govoril o solzah žensk v evangeliju. Naslov meditacije je bil Solze pripovedujejo o žeji.

Ženske
Največ zapisanega o ženskah je v Lukovem evangeliju. Pripoveduje zgodbe o Elizabeti, Mariji, Ani, vdovi iz Naina, Mariji Magdaleni, Ivani in Suzani in ostalih ženah, ki so sledile Jezusu, Marti in Mariji, sključeni ženi, ženi, ki je iskala izgubljeni kovanec, vztrajni vdovi, ženah, ki hodijo za križem in jočejo. Luka govori tudi o Simonovi tašči, ženi, ki je krvavela, Jairovi hčeri, vdovi, ki je vrgla v zakladnico templja vse, kar je imela, o galilejskih ženah, ki najdejo prazen grob. Koliko žensk! To vrsto ženskih likov v evangeliju lahko opazujemo na različne načine, a eno je gotovo: ne moremo jih spregledati. Vprašati se moramo, ali nismo mi tisti, ki ustvarjamo določene zgodovinske nevidnosti, ki so bolj rezultat zakrivanja kot pa dejanske odsotnosti. Ženske niso odsotne v evangelijih! In to je dejstvo. Potrebno pa je, da se naučimo bolje ceniti njihovo navzočnost. V teh ženskah, ki so si tako različne po starosti, po ekonomskem in tudi moralnem položaju, lahko vidimo poseben slog iskanja Jezusa in pristne hoje za njim. Ženske nas s svojim svetom in svojim načinom delovanja evangelizirajo. In to počnejo s svojim jezikom, z življenjsko gramatiko, z žejo, ki bi si jo morali zaslužiti, da bi jo poslušali. Ta žeja namreč ostaja način izražanja obrobnih, preprostih in zadnjih.

Ženske nam odprejo evangelij
Evangeljske ženske se najraje izražajo z dejanji. Njihova vera išče tolažbo v dotikanju (občutljivem, čustvenem, nebogljenem) in ne v abstrakciji. Prizadevajo si v predanosti skritega služenja, kjer je dobro drugega postavljeno na prvo mesto, in manj v skrbi za potegovanje za vodstveno mesto ali da bi bile vedno korak naprej. Luka poroča, da so enako kot dvanajsteri tudi žene bile z Jezusom: »Potem je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, oznanjal in razglašal evangelij o Božjem kraljestvu. Z njim so bili dvanajsteri in nekaj žená, ki jih je ozdravil zlih duhov in bolezni: Marija, imenovana Magdalena, iz katere je odšlo sedem demonov, Ivana, žena Herodovega oskrbnika Husa, Suzana in veliko drugih, ki so jim stregle iz svojega premoženja« (Lk, 8,1-3). Iz njegove usode so naredile svojo usodo. A besedilo dodaja nekaj, kar govori samo o njih: »Stregle so jim.« Po Jezusovi gramatiki ni plemenitejšega in ne bolj pobožnega glagola, kot je ravno ta: »streči«. Ženske poslušajo središčni Jezusov nauk. Iz njihovih ust namreč ne bomo slišali nobenega vprašanja ali komentarja. Po eni strani zato, ker v kulturnem okviru 1. stoletja nihče ni upošteval, kar so povedale ženske. Po drugi strani pa, ker so ženske predstavljale izredno evangeljski položaj.

Z ženskami pride tok realnosti, ki oblikuje vero. Ki na ta način ne ostane ujetnica racionalizma, mehanično živetega nauka, obreda. V njih je eksistencialna zgoščenost, okus po vsakdanjosti, ki odišavi vero. Prostor je vedno domač. Priložnost je obrok. Okolje je vedno okolje odnosov. Opravilo je vedno skrb. Vedno je občutljivost, ki ovija celoto življenja, tudi kadar je majhno in boleče.

Vrsta žeje
Zanimivo je, da so pri Luku med elementi, ki povezujejo različne ženske like, solze. Solze so presežek, ki izraža prenapolnjenost nečesa. Čustva, konflikti, veselje, osamljenost, rane. Pogosto nas premagajo naše solze. Zgodi se, da jočemo, ne da bi hoteli. A solze govorijo o tem, da se je Bog učlovečil v naših življenjih, v naših spodrsljajih, v naših srečanjih. V evangelijih joče tudi Jezus. In ko joče, sprejme in prevzame nase vse solze sveta. Evangeljske ženske dajo državljansko pravico solzam, s tem pa pokažejo, kako pomembno je to dejanje. Pojasnijo nam zakrament žeje.

Ženske ne pripovedujejo o želji po smrti, ampak o naši žeji po življenju. V solzah, ki v tem trenutku padajo iz mnogih oči, poskušajmo videti žejo naše dobe, ječanje, ki se dviga do neba, tega neizmernega človeškega toka, del katerega smo tudi mi. Solze so vidno, transparentno in živo območje naše želje. Pritečejo od znotraj proti zunanjosti našega telesa in izražajo najbolj skrivnostno in silno notranjost. Pri ljudeh je jok vedno oblika odnosa.

Pomislimo na svoje solze. Od prvih, ki smo jih pretočili v otroštvu, pa vse do zadnjih, nedavnih. Naša biografija bi se lahko pripovedovala tudi preko solza: solza veselja, praznovanja, svetle ganjenosti; solza temne noči, raztrganosti, zapuščenosti, kesanja in skrušenosti. Pomislimo na solze, ki smo jih pretočili. In na tiste, ki so ostale kot vozel v grlu in nas je zatem njihova neizlitost težila ali pa nas še vedno obtežuje. Bolečina tistih solz, ki niso bile izjokane. Bog jih vse pozna in jih sprejema kakor molitev. Zaupajmo torej. Ne skrivajmo jih pred njim.

Solze neke neimenovane ženske
Luka pripoveduje o neki ženski, ki joče in ki nas uči jokati (glej Lk 7,36-50). Farizej povabi Jezusa v svojo hišo, naj jé z njim. In ona si drzne pojaviti se ravno tam. Njena navzočnost nima niti najmanjše formalne legitimnosti. Pride kot vsiljivka. In pride samo zato, ker ve, ker je Jezus v farizejevi hiši. Ta ženska pride, da bi mu sledila, kakor anonimna učenka, kakor Jezusova učenka in pectore, kakor so to mnogi naši sodobniki. Ne da bi ji kdo pomagal, ga prepozna, se na viden način postavi za njim, zaupa, da jo bo zaščitil pred predvidljivo sovražnostjo ostalih. Težko je ostati brezbrižen pred pojavom te osebe. Ženska vstopi in izstopi v tišini. A bralec opazi, kako je njena osebnost napolnjena z očitno resnico. Namesto besed, uporabi bolj plastičen jezik, morda celo ostrejši od verbalnega. V farizejevi hiši neimenovana predstavi svojo zgodbo. In to naredi, kakor pa lahko: s svojim dolgim jokom, z lasmi, padlimi po tleh, v ponižujoči in boleči koreografiji, s poljubi in z dišavami, na katere nihče ne bi niti pomislil, da bi jih ponudil Jezusu. Ni šlo za predstavo, ki bi jo bilo prijetno videti. A o čustveni kvaliteti njenega dejanja govori simbolično polje, v katerem se giblje: Jezusove noge, ki so v grškem besedilu imenovane sedem krat, in njena krčevita podoba. Posvetiti se nogam nekoga je dejanje služabnikov. In imeti razpuščene lase pred tujim moškim je bilo v tistem času zelo velika sramota. A ona se ni bala tvegati za Jezusa. Njene solze nadomestijo vodo za noge, ki je farizej ni ponudil Jezusu v znamenje gostoljubnosti.

»S svojimi solzami pripovedujem zgodbo,« pravi pisatelj Roland Barthes. Solze so lahko vse, nikakor pa niso brez pomena. Jočemo lahko na različne načine, ki ne razodevajo samo intenzivnosti naše bolečine, ampak tudi naravo naše občutljivosti. Kajti z jokom, tudi v največji osamljenosti, se obračamo na nekoga: trudimo se, da drugemu ne bi pokazali, kako jočemo. Resnica pa je, da vedno jočemo zato, da bi drugi videl. Jočemo zaradi žeje po drugem.

»Vidiš to ženo?«
Farizeji so bili znani tudi po svojem strogem spoštovanju zapovedi v vsakdanjem življenju. Pomembno je bilo ohranjati obredno čistost za mizo in pri jedi. Na lestvici čistosti so se imeli za stopničko več od običajnih ljudi in niso jedli z nekom, ki je veljal za nečistega. Kar se zgodi v farizejevi hiši, ko vanjo vstopi grešna ženska, ni sekundarni dogodek, ki bi se ga lahko enostavno preskočilo. Gre za dejstvo, ki postavi pod vprašaj vrednote gostitelja. Vsaka vrsta pojedine je urejena po normah vljudnosti, umerjenosti in pozornosti, ki so skrite. Jok vsiljivke pa vnese drugačen ton, ton odprtega kazanja. Ženska se ne omeji samo na jokanje. Gre za povodenj: zmoči Jezusove noge, posuši jih z lasmi, jih poljubi in poškropi z dišavami. Z eno besedo, »dotakne se ga«.

Jezus pravi gostitelju: »Vidiš to ženo? Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem prišel. Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge« (Lk 7,44-46).

»Vidiš to ženo?« pravi Jezus in farizeja Simona izzove k novemu gledanju, k neobičajni in osupljivi hoji. Jezus je vstopil v farizejevo hišo in ta mu je izkazal določeno prisrčnost, povabil ga je, dal mu je govoriti, imenoval ga je učitelj. A to je bila samo olikanost, lepa vzgojenost – prefinjena umetnost, da se ohranja distanca, kakor sta to včasih vljudnost ali duhovnost. Iz evangeljskega odlomka lahko ugotovimo, da so Simonova dejanska čustva bila izražena neverbalno: zmedenost in obramba.

Ženska, bogata v izjemnem izražanju, pa nam pokaže, kako je farizej bil brez njega. Dejanja brezimne ženske nas usmerjajo h gostoljubnosti, ki ni enaka kot običajen sprejem, ki ga je gostitelj dolžan dati gostu. Zaradi solz te ženske se Jezus spomni farizejeve vode; zaradi njenih poljubov Jezus pove, da ga Simon ni poljubil; zaradi dišavnega olja, ki ga je zlila na njegove noge, v ospredje stopi odsotnost olja na njegovi glavi. Impresionantna količina vsega, kar ženska dá, je tisto, kar v vsej surovosti pokaže, kako Simon ni dal ničesar.

Kar je ženska dala v največji  možni meri, Jezus uporabi za lakmusov papir tistega malo, ki mu ga je farizej odtegnil. Niti vode, niti poljuba, niti olja ni dal Simon gostitelju. A četudi bi se v svoji strategiji sprejemanja spomnil na vodo, poljub ali olje, bi veljavnost teh elementov bila bolj ali manj v podobi tistega drugega obreda, tistega drugega sprejema, tistih tako zelo osebnih vsebinah, tako zelo edinstvenih, ki jih je ženska namenila Jezusu. To je ta še neznana gostoljubnost, ki jo Jezus hoče povzdigniti – ta žeja, katere znamenje so solze in ki se je mi moramo še naučiti.