2018-02-21 18:10:00

Duhovne vaje, sreda popoldne: Piti iz lastne žeje


ARICCIA (sreda, 21. februar 2018, RV) – Sedeži ustvarjajo slabe navade, kakor je opozoril Jezus: »Mojzesovo stolico so zasedli pismouki in farizeji. Vse torej, kar vam porečejo, storite in se tega držite, po njihovih delih pa se ne ravnajte, govorijo namreč pa ne delajo« (Mt 23,2-3). S tem odlomkom iz Matejevega evangelija je duhovnik José Tolentino de Mendonça začel današnjo popoldansko meditacijo duhovnih vaj za papeža Frančiška in rimsko kurijo, ki jo je naslovil: Piti iz lastne žeje.

Ne da bi se zavedali, smo postali voditelji romarjev, a ne romamo več. Postali smo pridigarji Besede, a več ne poslušamo. Učimo moliti, a ne molimo. Hvalimo kontemplacijo, a v resnici je tako, da puščamo svojim očem ostati ujetniki aktivizma. Vedno je na naših ustih dejavna ljubezen, a smo že zdavnaj izgubili čut da zastonjskost in darovanje. Za stolice, ki jih zasedamo, obstaja tveganje, da postanejo cilj sam sebi in ne sredstvo za posredovanje. Zaradi tega je res potrebno oživiti veliko evangeljsko prispodobo o poti, da bomo opisali ne samo krščansko bivanje, ampak predstavo Cerkve same. Ta prva beseda, ki jo je Bog rekel Abrahamu, očetu vseh verujočih: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal« (1Mz 12,1), je še vedno ista, ki jo On izgovarja Cerkvi današnjega časa in vsakemu od nas. Kakor je rekel Servantesov Don Kihot, da nas pot lahko nauči več kot gostišče.

Piti iz lastnega vodnjaka
Da pa bo to mogoče, se moramo naučiti piti iz lastne žeje. Bolj duhovno jo moramo ovrednotiti… Tudi takrat ko doživljamo življenje kot praznino, je velik izziv ta, da v tem sprejmemo Božji glas. Mojster Eckhart uči, da Bog govori tako v prisotnosti kot v odsotnosti. Še več, v odsotnosti se pogosto bolje razume njegov glas. Zato nam je sv. Avguštin v svojem komentarju psalmov izročil tole priporočilo: »Izkoplji praznino, da jo bo Bog napolnil.« Mi bi lahko rekli: »Izkoplji žejo, ki jo bo Bog odžejal, žejo, ki jo lahko samo Bog poteši.«

Moč se pokaže v slabosti
Sv. Terezija Jezusova, ki je dobro združevala svetost in humor – kar je zelo zdrava mešanica –, pravi: »Naivno je predpostavljati, da se duše, s katerimi naš Gospod komunicira, imajo za privilegirane in tako gotove in ne čutijo potrebe po tem, da bi se bale ali pa objokovale svoje grehe.« Na nobenem odseku duhovne poti nismo tako nepredušni, da bi ne bili ranljivi. Tega se moramo zavedati. Svoj zaklad namreč nosimo v glinenih posodah, kakor nas na to spomni sv. Pavel, »da bi bilo to preobilje moči iz Boga in ne iz nas« (2Kor 4,7). Zato smo poklicani v krhkosti, slabosti, v skušnjavah in v žeji živeti Božji dar vse do konca… Apostol Pavel je trikrat prosil Gospoda, da bi mu odvzel iz mesa trn (2Kor 12,8), a zaman. Odgovor je bil: »Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje« (2Kor 12,9).

Bivanje, ki ga je napadla žeja
In ravno tako je, saj sanje po popolnosti so lahko pot, ki pa nas drži na površini in nam preprečuje, da bi vstopili v pristnost življenja… Thomas Merton piše: »Kristus, ki ga v resnici odkrijemo v sebi, je drugačen od tistega, ki si ga zaman prizadevamo v sebi občudovati in malikovati. Ravno nasprotno je: On se želi poistovetiti s tem, kar mi pri samih sebi nimamo radi, saj je sprejel nase našo bedo, naše trpljenje, našo revščino ter naše grehe. Nikoli ne bomo našli mir, če bomo prisluhnili tisti slepoti, ki nam namiguje, da spora ni več. Mir bomo imeli, ko bomo sposobni prisluhniti ter sprejeti protisloven ples, ki razburkava našo kri… V tem se bolje sliši odsev zmage Vstalega.« Sv. Pavel je to dobro razumel, zato je odgovoril: »Zelo rad se bom torej bolj ponašal v svojih slabotnostih, da bi se nad menoj naselila Kristusova moč. Zato sem zadovoljen v slabotnostih, v žalitvah, v potrebah, v preganjanjih in stiskah za Kristusa. Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan.« In mi, kako bi odgovorili?... Moč, ki smo je resnično potrebni, milost, ki jo v resnici potrebujemo, ni naša, temveč je Kristusova. On nam je dal zgled, kaj pomeni v polnosti objeti človeštvo v vsej njegovi dramatičnosti, saj »smo bili po njegovih ranah ozdravljeni« (Iz 53,5).

Jezusove skušnjave: od naše žeje do žeje po Bogu
Svoje oči usmerimo na Jezusa. Skušnjave, o katerih pripovedujejo evangeliji, gotovo niso bile vse v enem dnevu. Vzemimo verzijo sv. Mateja: Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je bil naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril in rekel: »Zapisano je:
'Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust.'«
Tedaj ga hudič vzame s seboj v sveto mesto in ga postavi na rob templja ter mu reče: »Če si Božji Sin, vrzi se dol, zakaj pisano je:
'Svojim angelom bo zate zapovedal,
in na rokah te bodo nosili,
da z nogo ne zadeneš ob kamen.«
Jezus mu je odgovoril: »Zapisano je tudi:
'Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!'«
Spet ga hudič vzame s seboj na zelo visoko goro. Pokaže mu vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu reče: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me počastiš.« Tedaj mu Jezus reče: »Poberi se, Satan; kajti zapisano je:
'Gospoda, svojega Boga, počásti in samo njemu služi.'«
Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.« (Mt 4,1-11).

Tri Jezusove skušnjave so emblemi (znaki) naše žeje, predvsem pa žeje po Bogu, ki jo On prižge v nas s tem, ko razodene svojo podobo, svoje obličje.

 








All the contents on this site are copyrighted ©.