Duhovne vaje, torek popoldne: Jezusova žeja

ARICCIA (torek, 20. februar 2018, RV) – »Nato je Jezus, ker je vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, rekel: 'Žejen sem'. Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizop in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: 'Izpolnjeno je'. In nagnil je glavo in izročil duha« (Jn 19, 28-30). S tem odlomkom iz Janezovega evangelija je duhovnik José Tolentino de Mendonça začel današnjo popoldansko meditacijo duhovnih vaj za papeža Frančiška in rimsko kurijo, ki jo naslovil: Jezusova žeja.

Jezusova žeja
Zanimiva je opazka, da cerkveni očetje niso toliko poudarjali neposreden alegoričen pomen izjave o Jezusovi žeji, temveč so jo predvsem razlagali kot telesno žejo. Imeli so razlog, da so bolj poudarili fizičen in psihološki vidik Jezusovega trpljenja, zato so v takšnem kontekstu imeli žejo za pomemben dokaz o njegovem učlovečenju ter kot znak realnosti njegove smrti. Fizična žeja je na prepričljiv način dokazovala, da je bil Jezus iz kosti in mesa, kot kateri koli drug človek. Bil je tam, pribit na tisti križ in je trpel, bolj kot si mi znamo predstavljati, smrtno bled, žrtev napora in slabega ravnanja, z žgočo žejo, kot da bi gorel od vročine… Da smo se današnji bralci oklenili te teme o Jezusovi žeji, razodeva pomanjkanje in krik, ki prebivata v nas.

Hermenevtika žeje
Skozi ves evangelij sv. Janez poleg tega odlomka (Jn 19,28) še trikrat uporabi glagol dipsan (imeti žejo, biti žejen). Uporabi ga v prizoru srečanja s Samarijanko (Jn 4,13-15), kjer se pojavi trikrat: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Nadalje se pojavi v govoru o kruhu življenja (Jn 6,35), ko Jezus o sebi izjavi: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.« In končno v neki Jezusovi izjavi v templju (Jn 7,37) med šotorskim praznikom: »Na zadnji, veliki dan praznika je Jezus vstal in zaklical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije, kdor veruje vame.« Iz navedenega lahko vzpostavimo pomenljive pomenske povezave, saj vse skupaj sestavljajo neke vrste hermenevtiko žeje.

Samarijankina žeja in Jezusova žeja
Med srečanjem s Samarijanko se zgodi pomenljiva zamenjava vlog. Jezus prosi piti, a bo on, ki bo dal piti… Pogovor se začne s prošnjo, naj mu da piti, vendar pa, ne samo, da mu žena ne ponudi vode iz vodnjaka, ampak ji on obljubi živo vodo. Žena pa Jezusovih besed ne razume takoj, saj si jih razlaga, kot da se nanašajo na fizično žejo. Jezus pa je že od vsega začetka imel v igri duhoven pomen. S svojo željo je ciljal na drugačno žejo, kakor je to ženi razložil: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode« (Jn 4,10).

Na Kalvariji Jezus takoj pokaže svojo željo, da bi pil. »Žejen sem!« je zelo jasno rekel. Toda odziv vojakov in tistih, ki so tam navzoči, razodeva popolno nerazumevanje, saj mu namesto vode dajo piti kis. V četrtem (Janezovem) evangeliju je teh nerazumevanj v obilju… Pri Jakobovem vodnjaku je Jezusova želja, da bi pil, že pomenila željo, da bi dal piti živo vodo... Njegova žeja na križu bo tako potešena s tisto binkoštno. Žeja je tako pečat izpolnitve njegovega življenjskega dela in istočasno goreča želja po podaritvi Svetega Duha, žive vode, ki je v resnici sposobna potešiti žejo človeškega srca.

Če je kdo žejen, naj pride k meni
Na začetku 4. poglavja ter zatem na križu je Jezus žejen. V sledečem odlomku pa On govori o žeji vernikov, o naši žeji. »Na zadnji, veliki dan praznika je Jezus vstal in zaklical: 'Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.' To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, kateri so sprejeli vero vanj. Duha namreč še ni bilo, ker Jezus še ni bil poveličan.«

Jezusova žeja razodeva človeško žejo
Zakaj pravi Jezus Cerkvi, da je žejen? Jezusova žeja na križu ima razodevajočo razsežnost, saj nam omogoča razumeti žejo, ki je navzoča v človeškem srcu ter kako ji postreči. Jezusova žeja razsvetljuje in odgovori na žejo po Bogu, na pomanjkanje smisla in resnice, na željo, ki je v vsakem človeškem bitju, da bi bil rešen, čeprav gre morda za skrito željo pokopano pod bivanjskimi razbitinami… V vseh kapelah Misijonark ljubezni se nahaja napis odlomka iz evangelija, kot spodbujajoče poslanstvo Jezusa samega: »Žejen sem!«

Sprejeti Duha, ki je dar žeje
Sveti Duh nam ponovno daje slišati Jezusov glas, ki pravi: »Žejen sem!« Duh Resnice, Tolažnik, Stvarnik, je tisti, ki v nas brani dobro novico osvobajajočega in radostnega evangelija. Sveti Duh v nas aktivira sposobnost, da verujemo, upamo ter da smo zvesti Ljubezni sami.