Duhovne vaje: »Kdor je žejen, naj pride.«

ARICCIA (ponedeljek, 19. februar 2018, RV) – Papež Frančišek in ostali člani rimske kurije so včeraj začeli postne duhovne vaje v Ariccii. Letos jih vodi José Tolentino de Mendonça z lizbonske katoliške univerze na temo Hvalnica žeji. Današnja dopoldanska meditacija je imela naslov Znanost žeje. Voditelj duhovnih vaj začne z besedami, ki jih Jezus izgovori na koncu svetopisemske knjige Razodetje: »Kdor je žejen, naj pride« (Raz 22,17). Poglejmo nekaj misli iz današnje meditacije.

Kdor je žejen, naj pride
Jezus prihaja naproti naši zgodbi takšni, kakršna je, v njeni nedopolnjenosti, praznini ali neuspehu, da bi nam rekel: »Kdor je žejen, naj pride; kdor želi, naj zastonj vzame vodo življenja.« Medtem ko nam iz čiste milosti pusti, da se odžejamo in na ta način odkrijemo brezpogojno ljubezen, ki jo pridržuje za nas, prepoznava, da smo še vedno nepopolni in v izgradnji. Naše stanje je tako pogosto osiromašeno, da ne bi znali s svojimi močmi pristopiti k dobremu, ki nas odžeja. Nikjer ga ne moremo kupiti, četudi bi hoteli, kajti lahko nam je samo dano.

Povabilo je bilo izrečeno. A Bog ve, koliko notranjih ovir nas zavira, koliko zapor nas ovira, koliko tokov nas upočasnjuje. Trošimo svoje zaloge za nekaj, kar ni hrana, in se izčrpavamo s stvarmi, ki nam ne dajo niti najmanjše vitalne zadostitve. Tako blizu smo izviru in gremo tako daleč, izgubljeni v krajih bolj kot v puščavi, v iskanju potoka, ki bi nas odžejal, pri tem pa se ne menimo za »Božji dar« (Jn 4,10). Kakor samarijanska ženska. Tam smo, a nismo popolnoma. Verujemo, a ne verujemo popolnoma. Na tak ali drugačen način zaključni stavek Razodetja odmeva v nas: »kdor je žejen«, »kdor želi«. Mi smo tile. In morda je najpomembnejše ravno v resnici sprejeti, kako zelo smo žejni in kako zelo si želimo.

Znanost žeje
Žejne je dobro spomniti, da obstaja »znanost žeje«. Ko se zavemo žeje, smo deležni tihe in vitalne interakcije fizioloških sistemov, ki kontrolirajo naše telo in se organizirajo tako, da nam posredujejo to dragoceno informacijo. Vprašanje, ki ga zdravniki radi postavljajo pacientom, je: »Koliko vode popijete na dan?« In običajno je popijemo manj, kot bi morali. To je tudi dobro vprašanje, ki ga lahko prenesemo na duhovno področje. Ali znamo prepoznati svojo žejo? Si vzamemo čas, da jo razberemo? Sv. Janez od Križa pravi, da lahko pijemo tudi v temi, kajti naša žeja osvetljuje izvir. Kaj nas uči naša žeja? Kateri vir osvetljuje? Ali iz naše žeje naredimo šolo pravega spoznavanja, nas in Boga? Ali pa sprejmemo življenje s pičlo vodo in raje prekrijemo žejo in ji ne prisluhnemo?

Bolečina naše žeje
Ni enostavno priznati, da smo žejni. Žeja je namreč bolečina, ki jo po malem odkrivamo v sebi, znotraj svojih običajnih obrambnih pripovedi, aseptičnih ali idealiziranih. Gre za staro bolečino, ki jo – ne da bi vedeli kako – najdemo živo in menimo, da nas slabi.

V svetu in v nas samih obstaja nasilje, ki izvira iz žeje, iz strahu pred žejo, iz panike, da ne bi imeli zagotovljenih pogojev za preživetje. Obračamo se eni proti drugim, se prepiramo, čutimo se prevarane, želimo se vrniti v preteklost, hočemo najti grešnega kozla. Žeja razkriva agresivnost, ki nas preseneča, a – če smo iskreni – je že bila v nas. Seveda ni prijetno videti se v takšni podobi, a ta nam vsaj ponuja možnost, da postanemo bolj zavestni. Bolečina naše žeje je bolečina skrajne ranljivosti, kadar na nas pritiskajo naše omejitve. Žeja nam jemlje dih, izčrpava nas in nas oslabi. Pusti  nas oblegane in brez moči, da bi reagirali. Vodi nas do skrajne meje. Razume se, kako ni lahko izpostaviti se žeji.

Obstaja veliko načinov, kako prevarati potrebe, ki nam dajejo življenje, in sprejeti držo duhovnega bega, ne da bi se zavedali, da smo na begu. V svojo korist uporabljamo sofisticirane razloge za dobiček in učinkovitost, ko globoko prisluškovanje našemu notranjemu prostoru in razločevanje naše vere nadomeščamo s tabletami, ki obljubljajo mehanično reševanje našega problema. Precej enostavno je navdušiti se nad idejo, da bomo prihranili triinpetdeset minut, s tem pa se prikrajšali za užitek počasne hoje med iskanjem izvira.

Samo kozarec hladne vode
»Kdor je žejen, naj pride.« Seveda ne pijemo samo zato, da bi ugasnili žejo ali pa nadomestili deficit hidratacije. Ob mnogih priložnostih pijemo zaradi užitka: ker nas zadovolji, četudi gre samo kozarec sveže vode; pijemo, ker smo ob mizi med obrokom, ker smo v družbi in smo sredi pojedine; ker je vroče ali mrzlo in moramo zaužiti tekočino in tudi nekaj ugodja. Enako kot naša lakota ni samo lakota po kruhu, tudi naša žeja ni samo žeja po vodi. Pri tem lahko veliko razmišljamo o antropološkem pomenu mize, ki ima središčno vlogo v izgradnji našega človeštva in ki je dejansko čez kulturni predmet, kljub različnim oblikam, velikosti in značilnostim. Zakaj obstaja miza? Zakaj sedimo za mizo eni z drugimi, da bi jedli? Ne more biti izključno zaradi materialnih ali ekonomskih razlogov, ampak predvsem zaradi življenjskih razlogov. Sedimo skupaj, ker se ne hranimo samo s hrano, ampak eni z drugimi. Imamo dejansko potrebo po navzočnosti, gostoljubnosti, besedi, skrbi, naklonjenosti drugih. Ob mizi se bolje spoznamo, vzajemno se hranimo z nevidno hrano: z odnosom.

»Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta imenovan učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila,« pravi Gospod. Jezus ve, da navaden kozarec vode, ki ga damo ali prejmemo, ni neka banalna stvar. Je dejanje, ki vstopa v dialog z globokimi razsežnostmi bivanja, saj gre naproti tisti žeji, ki je navzoča v vsakem človeku in je žeja po odnosu, po sprejetosti in po ljubezni. V sebi nosimo veliko žej. Žeja je biografska dediščina, ki smo jo poklicani prepoznati in za katero moramo biti hvaležni. Položimo v Boga našo žejo.