S papežem Frančiškom skozi minuli teden (12. – 17. februar 2018)

Pepelnična sreda: ustavi se, glej, vrni se
Na pepelnično sredo je vesoljna Cerkev vstopila v postni čas. Papež Frančišek je daroval sveto mašo z blagoslovom pepela in obredom pepeljenja v baziliki sv. Sabine na rimskem griču Aventinu. Bogoslužje se je začelo s kratko molitvijo v bližnji cerkvi sv. Anzelma, od koder je papež vodil procesijo do bazilike sv. Sabine. V homiliji je razmišljal o treh povabilih, ki so nam lahko v pomoč v tem postnem času: ustavi se, glej ter vrni se. »Postni čas je ugoden čas za popravljanje neubranih akordov našega krščanskega življenja ter sprejemanje vedno nove, vesele in upajoče novice Gospodove Velike noči. Cerkev nam v svoji materinski modrosti predlaga, naj posebno pozornost posvetimo vsemu temu, kar bi lahko ohladilo in načelo naše verno srce. Skušnjave, katerim smo izpostavljeni, so mnogovrstne. Vsak izmed nas pozna težave, s katerimi se mora soočati. Žalostno je ugotoviti, kako se ob vsakodnevnih žalostnih dogodkih dvigajo glasovi, ki, izkoriščajoč bolečino in negotovost, ne znajo sejati drugega kakor nezaupanja. In če je sad vere dejavna ljubezen – kakor je rada ponavljala Mati Terezija iz Kalkute – sta sad nezaupanja brezčutnost ter vdanost v usodo. Nezaupanje, brezčutnost, vdanost v usodo: demoni, ki izžigajo in paralizirajo dušo vernega ljudstva.«

Semeniščniki Sardinije – postati duhovniki ljudi in za ljudi
»Današnje materialne in duhovne revščine še bolj poudarjajo pomembnost tistega, kar se je od vedno zahtevalo, to je, da naj so pastirji pozorni do revnih, zmožni biti z njimi, s preprostim življenjskim slogom, da bodo revni čutili, kako so naše cerkve na prvem mestu njihovi domovi,« je papež Frančišek dejal med srečanjem s semeniščniki in formatorji Papeškega regionalnega semenišča Sardinije. Zbrane semeniščnike je spodbudil, naj se že sedaj pripravljajo, da bodo postali »duhovniki ljudi in za ljudi, ne vladarji zaupane jim črede, ampak služabniki«. »Velika je potreba bo Božjih možeh, ki gledajo v bistveno, ki živijo trezno in jasno življenje, brez nostalgije po preteklosti, temveč zmožni gledati naprej, v skladu z zdravim izročilom Cerkve,« je poudaril.

Skupnost Papeškega maronitskega kolegija
Pri papežu je bila tudi skupnost Papeškega maronitskega kolegija v Rimu. Sveti oče je gojencem dejal, da so svoje poslanstvo poklicani živeti v času, v katerem ne manjka trpljenja, nevarnosti in močnega upanja. »Ljudje, ki vam bodo zaupani in ki so zmedeni zaradi nestabilnosti, ki žal še vedno pretresa Bližnji vzhod, bodo v vas iskali pastirje, ki bi jih potolažili: pastirje z Jezusovo besedo na ustnicah, pastirje pripravljene obrisati solze in pobožati trpeč obraz; pastirje, ki pozabljajo nase in na lastne koristi; pastirje, ki nikoli ne odnehajo, saj vsak dan iz evharističnega kruha črpajo sladko moč ljubezni, ki nasiti.«

Kateheza: Izpoved vere in prošnje za vse potrebe
Kateheza med splošno avdienco je bila posvečena izpovedi vere in prošnjam za vse potrebe, ki se med mašo molijo po homiliji. Sveti oče je izpostavil, da »imamo pravico poslušati Božjo besedo«. Poslušanje svetopisemskih beril in homilije je odgovor na duhovno pravico Božjega ljudstva, da v izobilju prejme zaklad Božje besede. »Vsak, ki gre k maši, ima pravico, da v izobilju prejme dobro prebrano in izrečeno Božjo besedo, zatem pa tudi razloženo v homiliji. To je pravica,« je poudaril.

Pogum in upanje žrtvam suženjstva
Papež Frančišek se je v minulem tednu srečal še z udeleženci dogodka ob svetovnem dnevu premišljevanja o boju proti trgovini z ljudmi. Med drugim je poudaril, da je vsem, ki so trpeli suženjstvo, treba dati pogum in upanje.

Tradicionalno srečanje z rimskimi duhovniki
Sveti oče se je v četrtek pridružil duhovnikom rimske škofije v baziliki sv. Janeza v Lateranu. Imeli so tradicionalno srečanje ob začetku postnega časa, ki se je začelo s spokornim bogoslužjem, med katerim je uro in pol spovedoval tudi papež Frančišek. Ob koncu je duhovnike tudi nagovoril. V meditaciji je izpostavil različna obdobja duhovništva. Vsako ima svoje posebne značilnosti, ki prinašajo težave, a so prav tako pomembni izviri. O možnostih in nevarnostih, s katerimi se v življenju srečujejo duhovniki, je sveti oče razmišljal tudi v luči osebne izkušnje ter izkušnje drugih duhovnikov.

Pri papežu škofje katoliške grško-melkitske Cerkve
»Zelo potrebujemo pastirje, ki objemajo življenje z veličino Božjega srca, ne da bi se prepustili zemeljskim zadovoljstvom, ne da bi se zadovoljili z nadaljevanjem tistega, kar že je, ampak vedno merijo više,« je papež dejal med srečanjem s patriarhom Youssefom Absijem in škofi katoliške grško-melkitske Cerkve. Pastirji so »prinašalci Najvišjega, svobodni od skušnjave, da bi leteli nizko, nevezani na ozka merila mlačnega in navajenega življenja«. So revni pastirji, ki »niso navezani na denar in izobilje sredi revnega ljudstva, ki trpi«. So »verodostojni oznanjevalci velikonočnega upanja, na stalni poti z brati in sestrami«.

Poleg materialne pomoči dati tudi toplino sprejetosti
Med srečanjem s člani karitativnega združenja Pro Petri Sede je papež dejal: »Vaše prizadevanje od vas zahteva, da poleg materialne pomoči nudite tudi toplino občutka sprejetosti, nežnost spoštovanja in bratstvo, brez katerega ne more nihče zbrati poguma in ponovno upati v prihodnost.«