Papež Frančišek: Jezus ne pridiga po laboratorijsko, stran od ljudi, ampak sredi ljudi!

TRG SV. PETRA (nedelja, 4. februar 2018, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje nadaljuje z opisom Jezusovega dneva v Kafarnáumu na soboto, nacionalni praznik Judov (prim. Mr 1,21-39). Tokrat evangelist Marko poudari odnos med Jezusovo dejavnostjo ozdravljanja ter prebuditvijo vere v osebah, ki jih srečuje. Z znamenji ozdravljanja, ki jih vrši na bolnikih vseh vrst, želi Gospod prebuditi kot odgovor vero.« S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 5. nedeljo med letom.

Jezus ne pridiga po laboratorijsko, stran od ljudi, ampak sredi ljudi!
Jezusov dan se začne z ozdravitvijo Petrove tašče in se zaključi s prizorom ljudi iz vsega mesteca nagnetenih pred hišo, kjer je bil nastanjen, ki so prinesli vse bolnike (prim. v. 33). Množica, zaznamovana s telesnim trpljenjem in duhovno revščino, predstavlja, če tako rečemo, »vitalno okolje«, v katerem se udejanja Jezusovo poslanstvo, sestavljeno iz  ozdravljajočih in tolažečih besed ter dejanj. Jezus ni prišel in prinesel zveličanje v nekem laboratoriju. Ne pridiga po laboratorijsko, stran od ljudi, ampak sredi ljudi! Sredi ljudstva! Pomislite na to, da je Jezus večino svojega javnega življenja preživel na poti, torej med ljudmi in pridigal evangelij ter ozdravljal tako telesne kot duhovne rane. To človeštvo, ta množica, kot večkrat ponavlja evangelij, je človeštvo razbrazdano zaradi trpljenja, naporov in težav. Takšnemu bednemu človeštvu je namenjeno močno, osvobajajoče in prenavljajoče Jezusovo delovanje. Tako se je sredi množice pozno v noč, končala tista sobota. In kaj je zatem storil Jezus?

Čudeži in besede so namenjeni prebuditvi vere
Pred zoro naslednjega dne, je Jezus prišel ven, ne da bi ga videli z mestnih vrat ter se sam umaknil na samotni kraj, da bi molil. Jezus moli. S tem se je izognil izpostavitvi samega sebe ter svojega poslanstva viziji zmagoslavja, ki napačno razume smisel čudežev in njegovo karizmatično moč. Čudeži so namreč znamenja, ki izvabljajo odgovor vere, torej znamenja, ki jih vedno spremljajo razsvetljujoče besede, ter skupaj znamenja in besede prebudijo zaradi božanske moči Kristusove milosti vero ter spreobrnjenje.

Pot je najprimernejši kraj oznanjevanja Božjega kraljestva
Zaključek današnjega odlomka (vv. 35-39) kaže na to, da je ravno pot tisti najbolj primeren kraj Jezusovega oznanjevanja Božjega kraljestva. Kaj je Jezus učencem, ki so ga hoteli ponovno peljati v mesto, saj so ga prišli iskat na kraj, odgovoril? »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal« (v. 38). Takšna je bila pot Božjega Sina in takšna bo pot njegovih učencev in naj bo pot vsakega kristjana. Saj pot, kot kraj veselega oznanjevanja evangelija, postavlja namreč poslanstvo Cerkve pod znamenje »iti«, torej »gibanja« in nikoli statičnosti.

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo vedno odprti za glas Svetega Duha, ki spodbuja Cerkev, da vedno bolj postavi svoj šotor sredi ljudstva, da tako prinaša vsem ozdravljajočo besedo Jezusa, zdravnika duš in teles.

Po molitvi in blagoslovu
Po molitvi in blagoslovu je sveti oče spomnil na včerajšnjo beatifikacijo mladega Teresia Olivella v Vigevanu, ubitega 1945 zaradi svoje krščanske vere v taborišču Hersbruck.

Danes v Italiji obhajajo Dan za življenje z naslovom »Evangelij življenja, veselje za svet«. »Ko se pridružujem sporočilu škofov, hočem povedati, kako to cenim in zato tudi spodbujam različne cerkvene resničnosti, ki na toliko različnih načinov pospešujejo in podpirajo življenje, še zlasti Gibanje za življenje, iz katerega tukaj navzoče ne tako številne predstavnike, pozdravljam. To me skrbi, saj jih ni veliko, ki se bojujejo za življenje v svetu, ki vsak dan naredi vedno več orožja, vedno več zakonov proti življenju. Vsak dan napreduje ta kultura škartiranja, ki zavrača vse, ki ji ne koristi, ki ji je v napoto. Prosim vas, molimo, da se bo naše ljudstvo vedno bolj zavedalo, kako pomembno je braniti življenje v tem trenutku, ko človeštvo uničuje in škartira življenje.«

»Zagotoviti želim svojo bližino prebivalcem Madagaskarja, ki ga je pred kratkim prizadel močan ciklon ter povzročil številne žrtve, mnoge, ki so ostali brez doma ter ogromno škodo.«

»Sedaj pa oznanilo. Zaradi širjenja tragičnih konfliktnih situacij po različnih predelih sveta, vabim vse vernike na poseben Dan molitve in posta za mir, in sicer 23. februarja, na petek prvega postnega tedna. Namenili ga bomo predvsem za prebivalce Demokratične republike Kongo in Južnega Sudana. Kakor tudi ob podobnih drugih priložnostih vabim tudi ne katoliške in ne krščanske brate in sestre, da se pridružijo tej pobudi na način, ki je zanje najprimernejši. Vendar pa vsi skupaj.

Naš nebeški Oče vedno prisluhne svojim otrokom, ki vpijejo v bolečini in stiski, k Njemu, »ki zdravi potrte v srcu in obvezuje njihove rane« (Ps 147,3). Vse pozivam, da bi prisluhnili temu kriku in bi se vsak v svoji vesti pred Bogom vprašal: »Kaj lahko jaz storim za mir?« Prav gotovo lahko molimo, ampak ne samo to. Vsakdo lahko konkretno, koliko je od njega ali od nje odvisno, reče »ne« nasilju. Saj so zmage, ki jih doseže nasilje, lažne zmage, medtem ko je delo za mir koristno za vse!«