Papež Frančišek: Posvečeno življenje se rodi iz srečanja z Jezusom: ubogim, čistim, pokornim

VATIKAN (petek, 2. januar 2018, RV) – Papež Frančišek je danes popoldan v baziliki svetega Petra daroval sveto mašo ob prazniku Gospodovega darovanja in 22. svetovnem dnevu posvečenega življenja.

Srečanje med Bogom otrokom in človeštvom v pričakovanju
»Štirideset dni po božiču obhajamo spomin na Gospoda, ki gre s tem, ko vstopi v tempelj, svojemu ljudstvu naproti. Na krščanskem vzhodu se ta praznik imenuje prav "praznik srečanja": gre za srečanje med Bogom otrokom, ki prinaša novost, in človeštvom v pričakovanju, ki ga predstavljata starčka v templju.«

Mladi par ob srečanju s starčkoma odkrije, kdo je v resnici
»V templju se zgodi še eno srečanje, in sicer med dvema paroma: na eni strani mlada Marija in Jožef, na drugi starčka Simeon in Ana. Starčka sprejemata od mladega para, mladi par zajema od starčkov. Marija in Jožef namreč v templju najdeta korenine ljudstva in to je pomembno, saj se Božja obljuba ne uresniči individualno in v trenutku, ampak skupaj in skozi zgodovino. Prav tako najdeta korenine vere, saj vera ni pojem, ki bi se ga naučili iz knjige, ampak je umetnost življenja z Bogom, ki se je naučimo iz izkušnje tistih, ki so hodili pred nami po poti. Tako mladi par ob srečanju s starčkoma odkrije, kdo je v resnici. In starčka, proti koncu svojih dni, prejmeta Jezusa, smisel njunega življenja. S tem dogodkom se uresniči Joelova prerokba: "Vaši starčki bodo imeli sanje, vaši mladeniči bodo gledali videnja." (Jl 3,1) V tistem srečanju mladi par vidi svoje poslanstvo in starčka uresničita svoje sanje. Vse to zato, ker je v središču srečanja Jezus.«

Kadar se srečamo v Gospodu, pridejo Božja presenečenja
»Poglejmo sebe, dragi posvečeni bratje in sestre. Vse se je začelo s srečanjem z Gospodom. Iz enega srečanja in iz enega klica se je rodila pot posvečenosti. Potrebno se ga je spominjati. In če bomo dobro pomislili, bomo videli, da v tistem srečanju nismo bili sami z Jezusom: tam je bilo tudi Božje ljudstvo, Cerkev, mladi in starčki, kakor v evangeliju. V njem je tudi ena zanimiva podrobnost: medtem ko mlada Marija in Jožef zvesto izpolnjujeta predpise postave – to evangelij pove štirikrat – in nikoli ne govorita, starčka Simeon in Anna prihitita in prerokujeta. Zdi se, da bi moralo  biti obratno: na splošno so mladi tisti, ki z navdušenjem govorijo o prihodnosti, medtem ko ostareli ohranjajo preteklost. V evangeliju se zgodi obratno, saj prav takrat, ko se srečamo v Gospodu, pridejo Božja presenečenja.«

Srečanja z Gospodom se ne more obnoviti brez drugega
»Da bi dopustili, da se zgodijo v posvečenem življenju, je dobro spomniti, da se srečanja z Gospodom ne more obnoviti brez drugega: nikoli drugega pustiti zadaj, nikoli delati generacijskih izločitev, ampak se spremljati vsak dan, z Gospodom v središču. Saj če so mladi poklicani, da bi odpirali nova vrata, imajo ostareli ključe. In mladost neke ustanove je v tem, da se gre h koreninam, da se posluša ostarele. Ni prihodnosti brez tega srečanja med starimi in mladimi; ni rasti brez korenin in ni cvetenja brez novih poganjkov. Nikoli prerokovanja brez spomina, nikoli spomina brez prerokovanja; in vedno se srečati.«

Naj se ne zgodi, da bi gledali v zaslon mobilnega telefona več kot v oči brata
»Današnje frenetično življenje nas vodi v zapiranje mnogih vrat za srečanje, pogosto zaradi strahu pred drugim – vedno odprta ostajajo vrata trgovskih centrov in internetne povezave –; v posvečenem življenju pa naj ne bo tako: brat in sestra, ki mi ju da Bog, sta del moje zgodovine, dar, ki ga je potrebno ohranjati. Naj se ne zgodi, da bi gledali v zaslon mobilnega telefona več kot v oči brata ali da bi bili bolj usmerjeni na naše načrte kot na Gospoda. Kadar se postavijo v središče projekti, tehnike in strukture, posvečeno življenje preneha privlačiti in preneha biti sporočilno; ne cveti, ker pozablja na to, "kar ima zakopano", namreč korenine.«

Posvečeno življenje se rodi iz srečanja z Jezusom: ubogim, čistim, pokornim
»Posvečeno življenje se rodi in prerodi iz srečanja z Jezusom, s takšnim, kot je: ubog, čist in pokoren. Gre za dvosmernost: po eni strani pobuda Božje ljubezni, iz katere se vse začne in h kateri se moramo vedno vrniti; po drugi strani naš odgovor, ki je iz resnične ljubezni takrat, kadar je brez "če" in "ampak", ko posnema Jezusa ubogega, čistega in pokornega. Tako, medtem ko življenje sveta želi kopičiti, posvečeno življenje pušča bogastvo, ki mine, da bi objelo Njega, ki ostane. Življenje sveta sledi užitkom in željam jaza, posvečeno življenje osvobaja čustva vsakršne navezanosti, da bi mogli popolnoma ljubiti Boga in druge. Življenje sveta trmasto vztraja, da stori to, kar želi, posvečeno življenje izbere ponižno pokorščino kot največjo svobodo. In medtem ko življenje sveta hitro pušča prazne roke in srce, življenje po Jezusu napolni z mirom vse do konca – kakor v evangeliju, kjer starčka prispeta srečna ob zatonu življenja, z Gospodom v rokah ter z radostjo v srcu.«

Dopustiti, da nas Jezus sreča, pomagati drugim, da srečajo Jezusa
»Kako dobro nam dene, če, kakor Simeon, držimo Gospoda "v naročju"! (Lk 2,28) Ne samo v glavi in v srcu, ampak v rokah, v vsaki stvari, ki jo počnemo: v molitvi, pri delu, pri mizi, po telefonu, v šoli, z revnimi, kjerkoli. Imeti Gospoda v rokah je protistrup za osamljeni misticizem in pretirani aktivizem, saj resnično srečanje z Gospodom izravna tako pobožne sentimentaliste kot tudi frenetične deloholike. Živeti srečanje z Jezusom je tudi zdravilo za ohromelost ustaljenosti, pomeni odpreti se vsakodnevnemu pretresanju milosti. Dopustiti, da nas Jezus sreča, pomagati drugim, da srečajo Jezusa: to je skrivnost, ki ohranja plamen duhovnega življenja živ. Je način, da se ne dovolimo poskrati v medlo življenje, v katerem prevladujejo tarnanje, zagrenjenost in neizogibna razočaranja. Srečati se v Jezusu kakor bratje in sestre, mladi in stari, da bi presegli jalovo retoriko "dobrih, starih časov", da bi utišali besede "tukaj ni nič več prav". Če se vsak dan srečamo z Jezusom in z brati, se srce ne usmeri v preteklost ali v prihodnost, ampak živi danes Boga v miru z vsemi.«

Želim vam, da bi še danes poživili srečanje z Jezusom
»Na koncu evangelijev je še eno srečanje z Jezusom, ki lahko navdihuje posvečeno življenje: srečanje žena ob grobu. Šle so, da bi srečale mrtvega, njihova pot se je zdela brez pomena. Tudi vi pojdite v svetu proti toku: življenje sveta zlahka ne sprejema uboštva, čistosti in pokorščine. Vendar pa, kakor tiste žene, pojdite naprej, kljub zaskrbljenosti zaradi težkih kamnov, ki jih je potrebno odvaliti (prim. Mr 16,3). In kakor tiste žene, prvi srečajte Gospoda vstalega in živega, stisnite ga k sebi (prim. Mt 28,9) ter ga takoj oznanite bratom, z očmi, ki žarijo od velikega veselja (prim. Mt 28,8). Tako boste večna zarja Cerkve. Želim vam, da bi še danes poživili srečanje z Jezusom, tako da boste skupaj hodili Njemu naproti: to bo dalo svetlobo vašim očem in odločnost vašim korakom.«