Papež Frančišek obiskal in nagovoril ukrajinsko grškokatoliško skupnost v Rimu

RIM (nedelja, 28. januar 2018, RV) – »Najlepša hvala za povabilo, za vašo navzočnost, za sprejem, za vaše veselje. Prišel sem molit z vami in vas obiskat. Vabim vas, da preden vstopim, zmolimo molitev za mir v Ukrajini. Zdrava Marija… Se vidimo še potem.«

S temi besedami je papež Frančišek pozdravil vernike v med današnjim obiskom grškokatoliške ukrajinske skupnosti pred vhodom v baziliko Svete Sofije v zahodnem predelu Rima. V baziliki pa je zbrane vernike nagovoril z besedami:

Ko sem vstopal, sem si mislil: ubogi ukrajinski verniki, ubogi z argentinskim papežem, s prefektom kongregacije, ki je Argentinec in višjim nadškofom, ki je bil škof v Argentini, kjer se je naučil vse argentinske neumnosti. Ubogi vi!!!

Blaženost, dragi brat Sviatoslav, dragi škofje, duhovniki, bratje in sestre, iz srca vas, srečen da sem z vami, pozdravljam. Zahvaljujem se vam za današnji sprejem in za zvestobo od vedno, zvestobo Bogu in Petrovemu nasledniku, ki ste jo nemalokrat drago plačali.

Kardinal Josif Slipji
Ko sem vstopal v ta sveti kraj, sem z veseljem opazoval vaše obraze, prisluhnil vašim pesmim. Če smo tukaj, zbrani v bratskem občestvu, se moramo zahvaliti tudi za tolike obraze, ki jih več ne vidimo, a so bili odsev ljubečega pogleda Boga nad nami. Pri tem mislim predvsem na tri osebnosti: prva je kardinal Slipji, katerega smo se v pravkar izteklem letu spomnili ob 125-letnici njegovega rojstva. Hotel je in je tudi zgradil to sijajno baziliko, da bi svetila kot preroško znamenje svobode med leti, ko je bil vstop v mnoge bogoslužne prostore onemogočen. Toda s prestanim trpljenjem ter z daritvami Gospodu je prispeval k izgradnji nekega drugega svetišča, celo večjega in lepšega, zgradbe iz živih kamnov, torej vas (prim. 1Pt 2,25).

Škof Stepan Chmil
Druga osebnost je škof Chmil, ki je umrl pred štiridesetimi leti in je tu pokopan. To je oseba, ki mi je storila veliko dobrega. Neizbrisen je spomin, ko sem kot mladenič, imel sem 12. let, stregel pri njegovi maši. On me je naučil streči pri maši, brati vašo pisavo, odgovarjati pri maši, od njega sem se naučil, s to strežbo pri maši – trikrat na teden - lepote vašega bogoslužja; preko njegovega pripovedovanja živo pričevanje, kako je bila vera preizkušena in oblikovana sredi strašnih ateističnih preganjanj prejšnjega stoletja. Zelo sem hvaležen njemu in vašim številnim »herojem vere«, njim, ki so kot Jezus, sejali po poti križa in obrodili obilno žetev. Kajti resnična krščanska zmaga je vedno v znamenju križa, našega prapora upanja.

Kardinal Ljubomir Huzar
Tretja oseba, ki se je hočem spomniti, je kardinal Huzar, s katerim sva postala kardinala na isti dan. On ni bil samo »oče in poglavar vaše Cerkve, ampak voditelj in starejši brat mnogim. Vi, draga blaženost ga nosite v srcu, in tudi mnogi drugi ohranjajo za vedno njegovo naklonjenost, odličnost, budno in molečo navzočnost vse do konca. Bil je slep, a je videl onkraj. Te priče preteklosti so bile odprte za Božjo prihodnost in zato dajejo upanje za sedanjost. Nekateri med vami ste imeli to milost, da ste jih poznali. Ko prestopate prag tega svetišča, se spomnite na očete in matere v veri, saj so podstavki, ki nas držijo pokonci. Oni so tisti, ki so nas s svojim življenjem učili evangelij in nas še sedaj usmerjajo in spremljajo na poti. Višji nadškof je govoril o ukrajinskih mamah, babicah, ki posredujejo vero, so pogumno posredovale vero, so pogumno z dedki krstile svoje otroke. In tudi danes vse dobro – to vam rečem, ker poznam – vse dobro, ki ga te žene storijo tu v Rimu, v Italiji. Ko skrbijo za otroke kot varuške posredujejo vero v družinah, včasih tudi v takih z mlačno vero… Toda vi imate pogumno vero. Na misel mi je prišlo berilo preteklega petka, ko je Pavel rekel Timoteju: »Tvoja mama in tvoja babica«. V ozadju vsakega od vas je mama, babica, ki sta posredovali vero. Ukrajinske žene so res herojske, zares. Zahvalimo se za to Gospodu!

Živa župnija je kraj srečanja z živim Kristusom
Ta župnija je trdna oporna točka na poti vaše rimske skupnosti. Skupaj z drugimi grškokatoliškimi ukrajinskimi skupnostmi po svetu ste lepo v enem stavku izrazili vaš pastoralni program: Živa župnija je kraj srečanja z živim Kristusom. Pri tem bi rad poudaril dve besedi. Prva je srečanje. Cerkev je srečanje, je kraj, kjer se ozdravlja osamljenost, kjer se premaga skušnjava osamitve in zapiranja vase, od kot zajemati moč za premagovanje zagledanosti vase. Skupnost je torej kraj, kjer se podeljuje veselje in napore, kamor prinašamo težo srca, nezadovoljstvo življenja in nostalgijo po domu. Bog vas tukaj pričakuje in napravlja vaše upanje vedno bolj gotovo. Kajti ko srečamo Gospoda, se vse preplete z njegovim upanjem. Želim vam, da bi tukaj vedno prejemali kruh za vsakodnevno pot, tolažbo srca, ozdravitev ran. Druga beseda je živi. Jezus je živeči, vstali ter živ in takšnega ga srečamo v Cerkvi, v bogoslužju, v Besedi. Tako vsaka njegova skupnost ne more, da ne bi dišala po življenju. Župnija ni muzej spominov na preteklost ali znamenje navzočnosti na nekem ozemlju, temveč srce poslanstva Cerkve, kjer se prejema in podeljuje novo življenje, tako življenje, ki premaga greh, smrt, žalost, vsakršno žalost ter ohranja srce mlado. Če se bo vera porodila iz srečanja in bo govorila življenju, bo zaklad, ki ste ga prejeli od vaših očetov, dobro ohranjen. Tako boste znali ponuditi neprecenljive darove vašega izročila tudi mladim generacijam, ki sprejmejo vero takrat, ko zaznajo, da je Cerkev živa in živahna. Za mlade je potrebno zaznavanje, da Cerkev ni muzej, da Cerkev ni grob, da Bog ni neka stvar tam…, ne! Da je Cerkev živa, da Cerkev daje življenje in da je Bog po Jezusu Kristusu sredi Cerkve, ker je Živeči Kristus.

Hvaležnost do ukrajinskih žena, ki posredujejo vero
Hvaležno misel bi rad namenil tudi številnim ženam, – nekaj sem o tem že prej omenil, se bom ponovil – ki so po vaših skupnostih apostolke dejavne ljubezni in vere. Zelo dragocene ste, saj prinašate v številne italijanske družine na najboljši način oznanilo Boga, ko s svojim služenjem sprejmete s pozorno in nevsiljivo držo skrb za osebe. To je zelo pomembno: Na nevsiljiv način. S pričevanjem. »Ta žena je zelo v redu, ta žena… in pride vera. Se posreduje vera. Vabim vas, da imate svoje utrujajoče delo, ki vas pogosto ne zadovolji, ne samo kot poklic, temveč kot poslanstvo, saj ste točka opore za številne ostarele osebe, kot sestre, ki dajo čutiti, da niso sami. Prinašajte tolažbo in nežnost Boga tistim, ki se v življenju pripravljajo na srečanje z njim. To je odlična služba bližine in spremljanja, ki je Bogu všeč in zanjo se vam zahvaljujem. In ve, ki opravljate to službo varušk ostarelih oseb in vidite, kako oni gredo onkraj. Morda pozabite, ker pride drugi, pa naslednji. Da spomnite se imen… Oni bodo tisti, ki vam bodo onkraj odprli vrata, oni.

Papeževo spremljanje ukrajinskega naroda
Razumem tudi, da čeprav ste tukaj, vaše srce utripa za vašo domovino. Ne utripa pa samo z naklonjenostjo, temveč tudi s stisko, predvsem zaradi biča vojne in tudi zaradi ekonomskih težav. Tukaj sem, da vam povem, kako sem vam blizu, blizu s srcem, blizu z molitvijo, blizu, ko obhajam evharistijo, med katero prosim Kneza miru, da bi utihnilo orožje. Prosim ga tudi, da vam ne bo več potrebno se tako strašno žrtvovati za vzdrževanje vaših dragih. Prosim pa tudi, da ne bi v srcu vsakega od vas ugasnilo upanje, temveč bi dobili pogum za iti naprej, znova začeti. Zahvaljujem se vam v imenu celotne Cerkve, ko vsem vam in vsem, ki jih nosite v svojih srcih podeljujem svoj blagoslov. In prosim vas ne pozabite moliti zame.

Ukrajinska ikona Marije nežnosti
Rad bi vam povedal eno skrivnost. Zvečer, preden grem v posteljo in zjutraj, ko se zbudim, se vedno srečam z Ukrajinci. Kako to? Ko je vaš višji nadškof prišel v Argentino, ko sem ga zagledal, sem mislil, da je ministrant ukrajinske cerkve, bil pa je nadškof. V Argentini je opravil dobro delo. Dokaj pogosto sva se srečevala. Potem je šel na sinodo in se je vrnil poslovit kot višji nadškof. Na dan, ko se je poslovil, mi je podaril čudovito ikono, polovico tega (papež je prepognil list na pol), Matere nežnosti. V Buenos Airesu sem jo odnesel v svojo sobo ter sem jo vsak večer in tudi zjutraj pozdravil. To je bila navada. Potem je doletelo mene, da sem šel v Rim in se nisem več mogel vrniti…, on pa se je lahko vrnil. Prinesel mi je tri knjige brevirja, ki jih nisem vzel s seboj in bistvene stvari in tudi Marijo nežnosti. Vsak večer preden grem v posteljo poljubim Marijo nežnosti, ki mi jo je podaril vaš višji nadškof, pa tudi zjutraj jo pozdravim. Tako lahko rečem, da začnem dan in ga končam na ukrajinski način. Sedaj pa vas vabim, da molimo k Mariji in vam bom podelil blagoslov, ki pa ga hočem podeliti skupaj z vašim nadškofom. Skupaj midva… Zdrava Marija… Blagoslov…

Slovo od ukrajinske grškokatoliške skupnosti