Jutranja homilija: Vero posredovati s pogumom resnice

VATIKAN (petek, 26. januar 2018, RV) – Papež Frančišek je med jutranjo homilijo v ospredje postavil tri besede, ki kažejo, kako po zgledu apostola Pavla oznanjati Kristusa: sin, pričevanje, materinstvo. Očetje postanemo, kadar nekomu pomagamo roditi se v veri, s tem ko mu povemo resnico. V materah se podaljšuje materinstvo Cerkve. Brez življenja so besede mrtve, je dejal papež med mašo v kapeli Doma sv. Marte.

Sveti oče je v ospredje postavil posredovanje vere. Izhajal je iz odlomka iz 2. pisma apostola Pavla Timoteju, ki se je bral med bogoslužjem, kjer se Pavel spominja Timotejeve »nehlinjene vere«. Ravno on mu je namreč govoril o Kristusu. Frančišek je izpostavil tri besede, ki so pomembne za posredovanje vere. To so »sin«, kakor Pavel imenuje Timoteja, »mati« in »babica« ter na koncu »pričevanje«.

Norost pridiganja
Pavel rodi Timoteja z »norostjo pridiganja; in to je njegovo očetovstvo«. V berilu je govor tudi o solzah, saj Pavel ne olepšuje svojega oznanila s polresnicami. In pri tem je pogumen. To Pavla tudi naredi za Timotejevega očeta. Pridiganje namreč ne more biti mlačno. Kot je razložil papež Frančišek: »Pridiganje vedno – dovolite mi to besedo – oklofuta. Je klofuta, klofuta, ki te gane in te povede naprej. Pavel pravi: 'norost pridiganja'. Je norost, kajti reči, da je Bog postal človek in je zatem bil križan in je potem vstal … Kaj so Pavlu rekli prebivalci Aten? 'Pojutrišnjem te bomo poslušali.' Pri pridiganju vere je vedno trohica norosti. Skušnjava pa je napačna 'zdrava pamet', tista povprečnost: 'Ne hecajmo se …' Mlačna vera.«

Jezik je nož, ki odira drugega
Druga beseda, o kateri je spregovoril papež, je bila »pričevanje«. Vera se prenaša s pričevanjem, ki daje moč besedi. 'Kako se ljubijo!' so ljudje govorilo o prvih učencih in jih ravno po tem prepoznavali kot kristjane. »Danes v neki župniji nekdo gre, sliši, kaj pravi ta o tistem in tistem in tistem … In namesto, da bi rekel, kako se ljubijo, bi raje rekel: 'Kako se odirajo!' Jezik je nož, ki odira drugega!« je dejal papež Frančišek. »In kako lahko ti posreduješ vero z zrakom, ki je tako pokvarjen s čenčami, z obrekovanjem? Ne. Pričevanje. 'Glej, ta nikoli ne govori slabo o drugem, ta opravlja to delo ljubezni, ta gre obiskat bolnega, zakaj to počne?' Radovednost. Zakaj ta oseba tako živi? S pričevanjem se rodi vprašanje 'Zakaj' in tako se posreduje vera: zakaj ima vero, zakaj hodi po Jezusovih sledeh?« Papež je izpostavil, da kontra-pričevanje ali slabo pričevanje povzroča veliko slabega, jemlje vero, oslabi ljudi.

Matere – ali znajo posredovati vero?
Materinstvo je bila tretja beseda, o kateril je govori papež. Vera se posreduje v materinem telesu, telesu Cerkve, kajti Cerkev je mati, Cerkev je ženskega spola. Papež je pripovedoval, da je v Albaniji spoznal redovnico, ki je v času diktature bila v zaporu, a občasno ji ga je bilo dovoljeno zapustiti. Mislili so si, kaj pa lahko naredi ta uboga ženska. Ona pa je bila zvita. Sprehajala se je ob reki in ko so matere izvedele, da je zunaj, so ji prinašale svoje otroke. Ona pa jih je na skrivaj krščevala z rečno vodo. Papež Frančišek je dejal: »Sprašujem se: Ali so matere, ali so babice kakor tisti dve, o katerih govori Pavel: 'Tudi tvoja babica Loida, tudi tvoja mati Evnika', ki sta posredovali vero, nehlinjeno vero? Morda nekoliko … Pravijo: 'Ja, naučil se bo, ko bo hodil k verouku.' A pravim vam, žalosti me, ko vidim otroke, ki se ne znajo pokrižati … Ker jim manjkata mama in babica, da bi jih naučili. Koliko krat razmišljam o stvareh, ki se učijo pri pripravi na zakon nevesto, ki bo postala mama – se jo uči, da mora posredovati vero?« Papež je ob koncu homilije povabil, naj prosimo Gospoda, da nas kot pričevalce, kot pridigarje in tudi ženske kot matere nauči posredovati vero.