Papež srečal staroselska ljudstva Amazonije: Biti morate glavni sogovorniki

PUERTO MALDONADO (petek, 19. januar 2018, RV) – Papež Frančišek svoje 22. apostolsko potovanje nadaljuje v Peruju. Včeraj zvečer je pristal na limskem mednarodnem letališču. Danes zjutraj pa se je najprej podal na območje perujske Amazonije, v mesto Puerto Maldonado, ki se nahaja na jugovzhodu države in velja za »prestolnico biotske raznovrstnosti Peruja«. V športni dvorani Coliseo Madre de Dios se je papež srečal s predstavniki več kot 22-ih različnih ljudstev Amazonije. Zbralo se jih je okoli 4.000 in svetega očeta pozdravilo s tradicionalnimi plesi in petjem. Zbranim je bila izročena okrožnica Laudati si' v lokalnih jezikih, medtem ko se je pela tradicionalna pesem Machirenga.

Staroselska ljudstva glavni sogovornik v dialogu
Papež je v govoru izpostavil, da prvotna ljudstva Amazonije verjetno niso nikoli bila tako zelo ogrožena na svojih ozemljih, kot so to sedaj. Amazonija velja za sporno ozemlje z različnih vidikov. Na eni strani imamo črpanje naravnih surovin in močan pritisk velikih ekonomskih interesov, ki jih vodi pohlep po nafti, plinu, zlatu, agroindustrijskih monokulturah. Na drugi strani, ogroženost amazonskega ozemlja prihaja tudi s strani sprevrženosti določenih politik, ki pospešujejo »ohranjanje« narave brez upoštevanja človeka, kar konkretno pomeni amazonskih ljudstev. Poznamo gibanja, ki si v imenu zaščite gozda, prilastijo ogromne površine gozdov in z njimi trgujejo, s tem pa ustvarjajo težke okoliščine za prvotna ljudstva, za katere postanejo ozemlje in naravni viri nedostopni. »Zlomiti moramo ta zgodovinski vzorec, ki Amazonijo obravnava kot neizčrpno shrambo za države, brez upoštevanja njenih prebivalcev,« je poudaril papež.

Kot je dejal, si je nujno treba prizadevati za priznanje staroselskih ljudstev in za dialog z njimi, sprejeti njihovo kulturo, jezik, tradicijo, pravice in duhovnost: »Medkulturni dialog, v katerem boste vi glavni sogovorniki, predvsem v trenutku, ko se izvajajo veliki projekti v zvezi z vašimi prostori. Priznanje in dialog bosta najboljša pot za preoblikovanje starih odnosov, ki so zaznamovani z izključevanjem in diskriminacijo.«

Ste krik, ste živi spomin
Po drugi strani pa je tudi treba priznati, da obstajajo »iniciative upanja«, ki si prizadevajo, da bi »sama prvotna ljudstva in skupnosti bili varuhi gozdov« in da bi se viri, ki jih sami proizvedejo, povrnili v korist njihovih družin ter bi izboljšali življenjske, zdravstvene in izobraževalne pogoje njihovih skupnosti. »To 'dobro delovanje' je uglašeno s praksami 'dobrega življenja', ki jih odkrijemo v modrosti naših ljudstev,« je dejal papež in pripomnil: »Če vas kdo obravnava kot oviro ali nadlogo, ste v resnici s svojim življenjem krik, namenjen vesti življenjskega sloga, ki ni zmožen oceniti svoje cene. Ste živi spomin poslanstva, ki ga je Bog zaupal vsem vam: skrbeti za skupen dom.«

Cilj zaščite zemlje je zaščita življenja
Zaščita zemlje nima drugega cilja, kot da je zaščita življenja. Znano je namreč trpljenje, ki ga nekateri doživljajo zaradi spuščanja ogljikovodikov, ki zelo resno ogrožajo življenje družin in onesnažujejo  njihovo naravno okolje.

Papež je opozoril na še eno pustošenje življenja, ki ga zaradi ilegalnega izkoriščanja povzroča onesnaževanje okolja, to je trgovina z osebami, povezana s suženjskim delom in spolnimi zlorabami. »Nasilje nad najstniki in ženskami je krik, ki se dviga v nebo,« je poudaril. »Vedno me je bolel položaj tistih, ki so predmet raznih oblik trgovine z ljudmi. Želel bi si, da bi slišali Božji klic, ki vse nas sprašuje: 'Kje je tvoj brat?' (1 Mz 4,9). Kje je tvoj brat suženj? Ne sprenevedajmo se. Obstaja veliko sokrivde. Vprašanje je namenjeno vsem!«

Ljudstva v prostovoljni osamitvi
Spomnil je na sv. Toribija, ki je med tretjim koncilom v Limi v 16. stoletju dejal, da »niso samo v preteklosti ti ubogi ljudje doživeli veliko žalitev in nasilja, ampak tudi danes mnogi še vedno delajo iste stvari«. Papež je pripomnil, da so po petih stoletjih te besede še vedno aktualne. Te preroške besede so krik ljudi, ki so velikokrat prisiljeni biti tiho ali pa jim je odvzeta beseda. »Tisto preroštvo mora ostati navzoče v naši Cerkve, ki ne bo nikoli nehala dvigati glasu za odvržene in za vse, ki trpijo,« je poudaril.

Iz te zaskrbljenosti izvira izbira življenja najbolj nezaščitenih, pri čemer je papež izpostavil t.i. »staroselska ljudstva v prostovoljni osamitvi«. Ti so med vsemi ranljivimi najranljivejša. Zapuščina preteklih obdobij jih je prisilila, da so se izolirala celo od svojih lastnih etnij ter tako začela živeti v zaprtosti na najbolj nedostopnih krajih pragozda, da bi lahko živela v svobodi. »Še naprej branite te najranljivejše brate,« je spodbudil papež. »Njihov obstoj nas spominja, da ne smemo razpolagati s skupnimi dobrinami v ritmu pohlepnega potrošništva. Nujno je, da obstajajo meje, ki nam pomagajo braniti se pred vsakim poskusom masovnega uničenja habitata.«

Priznanje teh ljudstev – ki se jih ne sme nikoli obravnavati kot neko manjšino, ampak kot pristne sogovornike – kakor tudi vseh prvotnih ljudstev, nas spominja, da nismo absolutni gospodarji stvarstva. »Nujno je sprejeti bistveni prispevek, ki ga dajejo vsej družbi, ne delati iz njihove kulture idealizacije nekega naravnega stanja in niti ne neke vrste muzeja o življenjskem stilu določenega časa. Njihov pogled na kozmos, njihova modrost lahko nas, ki ne pripadamo njihovi kulturi, veliko naučita. Ves trud, ki ga vlagamo v izboljšanje življenja amazonskih ljudstev bo vedno majhen.«

Družina, ostareli, izobraževanje
Kultura naših ljudstev je znamenje življenja. Amazonija, poleg tega, da je rezervat biotske raznolikosti, je tudi kulturni rezervat, ki ga je treba obvarovati pred novimi kolonializmi. Papež je izpostavil družino, ki je in je vedno bila družbena institucija, ki je največ prispevala k ohranjanju naših kultur. V trenutkih krize in pred različnimi imperializmi, je družina prvotnih ljudstev najboljša zaščita življenja. Od nas se zahteva posebna skrb, da nas ne bi zajeli ideološki kolonializmi, ki so zamaskirani z napredkom in ki počasi vstopajo in zapravljajo kulturno identiteto ter vzpostavljajo uniformno miselnost, ki je zato tudi šibka. »Poslušajte ostarele,« je povabil papež. »Ti razpolagajo z modrostjo, ki jih postavlja v stik s presežnim in jim pomaga odkriti bistveno v življenju. Ne pozabimo, da je izginotje neke kulture lahko veliko hujše kot pa izginotje neke živalske ali rastlinske vrste.« Edini način, da se kulture ne bi izgubile, je, da se jih ohranja v dinamizmu, v neprestanem gibanju. Pomembno je torej izobraževanje otrok, a ne tako, da šole odpravijo njihove tradicije, jezike, starodavne modrosti. Izobraževanje nam pomaga vzpostaviti mostove in ustvariti kulturo srečanja. Šola in izobraževanje prvotnih ljudstev morata biti državna prioriteta in zavzemanje, da se bo njihovo starodavno modrost sprejelo, spoštovalo in vključevalo kot blagor za ves narod.

Kulturno oblikovati amazonske krajevne Cerkve
Papež se je ob koncu obrnil še na škofe s spodbudo, naj še naprej podpirajo interkulturacijo in dvojezičnost v šolah in izobraževalnih ustanovah, ter jim čestital za mnoge pobude, ki jih perujska Cerkev v Amazoniji namenja prvotnim ljudstvom. Izpostavil je tudi mnoge mlade, pripadnike teh ljudstev, ki se trudijo pripraviti novo antropologijo in ponovno napisati zgodovino svojih ljudstev z njihove perspektive. Med drugim je spomnil na misijonarje in misijonarke, ki si prizadevajo za zaščito staroselskih kultur.

Tudi Kristus se je učlovečil v kulturi, judovski kulturi, in od tam se nam je dal kot novost za vsa ljudstva, da bi se tako, začenši pri lastni identiteti, vsako čutilo samopotrjeno v njem. Frančišek je zbrane povabil, naj ne podležejo poskusom, da bi iz njihovih ljudstev izruvali katoliško vero. »Vsaka kultura in vsak pogled na kozmos, ki sprejme evangelij, obogati Cerkev z novo podobo na obličju Kristusa. Cerkev ni tuja vašemu problemu in vašemu življenju, ne želi biti tuja vašemu načinu življenja in vas organizirati. Potrebno nam je, da prvotna ljudstva kulturno oblikujejo amazonske krajevne Cerkve,« je spodbudil papež Frančišek.