Kateheza, sreda, 10. oktobra 2007
Dragi bratje in sestre!
Danes bi rad spregovoril o enem pomembnih očetov zahodne Cerkve, sv. Hilariju iz Poitiersa,
velikem škofu iz 4. stoletja. V soočenju z arijanci, ki so Jezusa, Božjega Sina, imeli
za eno od ustvarjenin, čeprav odlično, pa vendar ustvarjenino, je Hilarij posvetil
vse svoje življenje obrambi vere v pravo božanstvo Jezusa Kristusa, Božjega Sina,
ki je Bog tako kot Oče, ki ga je rodil od večnosti.
Kratek življenjepis
Nimamo zanesljivih podatkov o večini Hilarijevega življenja. Starodavni viri pravijo,
da naj bi se rodil v Poitiersu, verjetno okoli leta 310 v dobro stoječi družini. Prejel
je solidno književno izobrazbo, ki je dobro razvidna v njegovih spisih. Ni videti,
da bi rasel v krščanskem okolju. On sam nam govori o poti iskanja resnice, ki ga je
postopno privedla do tega, da je prepoznal Boga Stvarnika in učlovečenega Boga, ki
je umrl, da bi nam dal večno življenje. Krščen je bil okoli leta 345, okoli let 353-354
pa izbran za škofa v rojstnem mestu. V naslednjih letih je Hilarij napisal svoje prvo
delo, Razlago Matejevega evangelija. Gre za najstarejši komentar tega evangelija,
ki nam je ohranjen v latinskem jeziku. Leta 356 se je Hilarij kot škof udeležil sinode
v Béziersu, v južni Franciji, tako imenovane sinode lažnih apostolov, kot jo je sam
poimenoval, saj so v zboru prevladovali arianizmu naklonjeni škofje, ki so zanikali
pravo božanstvo Jezusa Kristusa. Ti “lažni apostoli” so od cesarja Konstansa zahtevali
obsodbo poitierskega škofa na izgnanstvo. Tako je bil Hilarij poleti 356 prisiljen
zapustiti Galijo.
Izgnanstvo
Izgnan je bil v Frigijo, v današnjo Turčijo, in prišel v stik z verskim okoljem, ki
ga je povsem obvladoval arianizem. Tudi tam ga je njegova pastirska skrb gnala, da
je odločno delal za obnovo edinosti Cerkve na osnovi prave vere, kakor je bila opredeljena
na nicejskem koncilu. V ta namen se je lotil pisanja svojega najpomembnejšega in najbolj
znanega dogmatičnega dela O Trojici. V njem Hilarij razloži svojo osebno pot do poznavanja
Boga in se potrudi pokazati, kako Sveto pismo jasno potrjuje Sinovo božanstvo in njegovo
enakost z Očetom, in to ne le v Novi zavezi, ampak tudi na mnogih straneh Stare zaveze,
kjer se že pokaže Kristusova skrivnost. Proti arijancem poudarja resničnost imen Očeta
in Sina in razvija svojo trinitarično teologijo izhajajoč iz krstnega obrazca, ki
nam ga je dal Gospod sam: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«
Istost narave Očeta in Sina
Oče in Sin sta iste narave. In če bi nekateri odlomki Nove zaveze lahko dali misliti,
da je Sin nižji od Očeta, nudi Hilarij natančna pravila za njihovo razlago, da bi
se izognili zavajajočim razlagam. Nekatera svetopisemska besedila namreč govorijo
o Jezusu kot o Bogu, druga pa poudarjajo bolj njegovo človeškost. Nekatera se nanašajo
nanj v njegovem predobstoju pri Očetu, druga upoštevajo njegovo stanje sestopa (kénosis),
njegovega spusta vse do smrti, spet druga, končno, ga zrejo v slavi vstajenja. V letih
svojega izgnanstva je Hilarij napisal tudi Knjigo sinod, v kateri svojim sobratom
škofov v Galiji podaja in razlaga veroizpovedi in druge dokumente s sinod, ki so se
zbirale na Vzhodu sredi 4. stoletja. Vselej odločen v nasprotovanju skrajnim arijancem
se kaže sv. Hilarij spravljivega v odnosu do tistih, ki so sprejeli v veroizpoved,
da je Sin v svojem bistvu podoben Očetu, in seveda iskal načinov, kako bi jih privedel
do polne vere, po kateri med Očetom in Sinom ni zgolj podobnosti, ampak je prava enakost
v božanstvu. Tudi to se mi zdi značilno zanj: duh sprave, ki skuša razumeti tiste,
ki še niso dojeli resnice, in jim z veliko teološko razumnostjo pomaga, da dosežejo
polno vero v resnično božanstvo Gospoda Jezusa Kristusa.
Protiarijanski preobrat v Poitiersu
Leta 360 ali 361 se je Hilarij končno lahko vrnil iz izgnanstva v domovino in se je
takoj lotil pastoralnega dela v svoji Cerkvi, vpliv njegovega poučevanja pa je dejansko
segel daleč preko njenih meja. Sinoda, ki so jo obhajali v Parizu leta 360 ali 361
je povzela govorico nicejskega koncila. Nekateri starodavni avtorji menijo, da je
ta protiarijanski preobrat med galskim episkopatom v veliki meri treba pripisati odločnosti
in blagosti poitierskega škofa. Prav to je bil njegov dar, da je znal spojiti odločnost
v veri in blagost v medosebnih odnosih. V zadnjih letih svojega življenja je sestavil
še Razprave o Psalmih, komentar oseminpetdesetih psalmov, ki jih je razložil po načelu,
predstavljenem v začetku dela.: »Ni dvoma, da je treba vse stvari, ki so rečene v
psalmih, razumeti z ozirom na evangeljsko oznanilo, tako da se vse, pa naj bo glas,
s katerim je govoril preroški duh, kakršenkoli že, nanašati na spoznanje prihoda našega
Gospoda Jezusa Kristusa, na njegovo učlovečenje, trpljenje in kraljestvo in na slavo
ter moč našega vstajenja« (Napotki o psalmih 5). V vseh psalmih vidi prosojnost Kristusove
skrivnosti in skrivnosti njegovega telesa, ki je Cerkev.
Večkrat se je Hilarij imel priliko srečati s sv. Martinom; prav blizu Poitiersa je bodoči škof iz Toursa ustanovil samostan, ki obstaja še danes. Hilarij je umrl leta 367. Njegov bogoslužni spomin obhajamo 13. januarja. Leta 1851 ga je bl. Pij IX. razglasil za cerkvenega učitelja.
Izhodišče Hilarijevega nauka je krstna vera
Če povzamem bistveno iz njegovega nauka, bi rekel, da je Hilarij našel izhodišče za
teološko refleksijo v krstni veri. V De Trinitate Hilarij piše: Jezus »je ukazal krščevati
v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (prim. Mt 28,19), to je v izpovedovanju Tvorca,
Edinorojenca in Daru. Samo eden je Tvorec vseh stvari, ker je tudi samo eden Bog Oče,
iz katerega vse izhaja. In samo eden je naš Gospod Jezus Kristus, po katerem je bilo
vse narejeno (1 Kor 8,6), in samo eden je Duh (Ef 4,4), dar v vseh ... V ničemer
ni mogoče najti pomanjkanja pri tako veliki polnosti, v katero se stekajo v Očetu,
Sinu in v Svetem Duhu neskončnost Večnega, razodetje Podobe, veselje Daru« (2,1).
Ker je Bog Oče ves ljubezen, je sposoben posredovati polnost svojega božanstva Sinu.
Še posebej lepa se mi zdi tale Hilarijeva izjava: »Bog ne zna biti nič drugega kot
ljubezen, ne zna biti drugega kot Oče. Kdor pa ljubi, ni zavisten; in kdor je Oče,
je to v svoji polnosti. To ime ne dopušča polovičarstva, kakor da bi bil Oče z nekih
vidikov, z drugih pa ne« (prav tam 9,61).
Samo v Kristusu človeštvo najde zveličanje
Zato je Sin v polnosti Bog brez kakršnegakoli pomanjkanja ali zmanjšanja: »On, ki
izhaja iz popolnega, je popoln, ker mu je tisti, ki ima vse, tudi vse dal« (pav tam
2,8). Samo v Kristusu, Božjem Sinu in Sinu človekovem, človeštvo najde zveličanje.
Ko je privzel človeško naravo, je sebi pridružil vsakega človeka, »je postal meso
vseh nas« (Razprava o psalmih 54,9); »vase je privzel naravo slehernega mesa, in ko
je po njem postal prava vinska trta, ima v sebi korenino vsake mladike« (prav tam
51,16). Prav zato je pot proti Kristusu odprta vsem – ker je s tem, ko je bil človek,
vse pritegnil k sebi –, čeprav se vselej zahteva osebno spreobrnjenje: »Preko odnosa
z njegovim mesom je dostop do Kristusa odprt vsem, seveda pod pogojem, da slečejo
starega človeka (prim. Ef 4,22) in ga pribijejo na njegov križ (prim. Kol 2,14); pod
pogojem, da zapustijo prejšnja dela in se spreobrnejo, da bi bili pokopani z njim
v njegovem krstu v pričakovanju življenja (prim. Kol 1,12; Rim 6,4)« (prav tam 91,9).
Zvestoba Bogu je dar njegove milosti. Zato sv. Hilarij ob koncu svoje razprave o Trojici prosi, da bi mogel ostati vedno zvest krstni veri. Za to knjigo je značilno, da se teološka refleksija spreminja v molitev in se molitev vrača v refleksijo. Vsa knjiga je dialog z Bogom.
Molitev sv. Hilarija
Naj zaključim današnjo katehezo z eno teh molitev, ki tako postaja tudi naša molitev:
»Daj, Gospod«, se navdihnjeno izraža Hilarij, »da bom vedno ostal zvest temu, kar
sem izpovedal v símbolu svojega prerojenja, ko sem bil krščen v Očetu, v Sinu in v
Svetem Duhu. Naj častim tebe, naš Oče, in skupaj s teboj tvojega Sina, naj zaslužim
tvojega Svetega Duha, ki izhaja iz tebe po tvojem Edinorojencu … Amen« (O Trojici
12,57).
Prevedel br. Miran Špelič OFM
All the contents on this site are copyrighted ©. |