Papež Frančišek med katehezo razložil simboliko in pomen začetnega obreda svete maše

VATIKAN (sreda, 20. december 2017, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes hočem v živo vstopiti v evharistično obhajanje. Mašo sestavljata dva dela. To sta besedno bogoslužje in evharistično bogoslužje, ki sta med sabo tako tesno povezana, da predstavljata eno samo bogoslužno dejanje (prim. Splošna ureditev rimskega misala, 8).« S temi besedami je papež Frančišek začel 5. katehezo o sveti maši med današnjo splošno avdienco v dvorani Pavla VI. Nadaljeval je: »Uvedeno z nekaterimi pripravljalnimi obredi ter zaključeno z drugimi je obhajanje eno samo telo, ki ga ni mogoče ločiti. Zaradi boljšega razumevanja tega, bom skušal razložiti nekatere trenutke, ki so vsak zase sposobni dotakniti se in vključiti katero od naših človeških razsežnosti. Potrebno je poznati ta sveta znamenja, da v polnosti živimo sveto mašo in okušamo vso njeno lepoto.«

Pred katehezo so prebrali odlomek iz Apostolskih del:
Apd 2,42-47
Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje.

Začetni obred
Ko se je ljudstvo zbralo, se začne obhajanje z začetnim obredom, ki vsebuje: vstop mašnikov ali mašnika, pozdrav: »Gospod z vami« ali »Mir z vami«, kesanje, »Izpovedujem«, ko prosimo odpuščanje za svoje grehe, Kyrie eleison (Gospod usmili se), slavo in glavno prošnjo (molitev zbiranja). Molitev zbiranja se ne imenuje zato, da bi pobirali darove, ne… To je zbiranje namenov vseh ljudstev in ta zbirka namenov ljudstev se dviga v nebo kot molitev. Namen teh delov, tega uvoda je, da bi verniki, ki so se zbrali, oblikovali skupnost ter bi se pripravili z vero prisluhniti Božji besedi in vredno obhajati evharistijo.

Nikakor ni lepa navada gledati na uro in reči: »Ne, ne, sem prišel pravočasno…, pa čeprav pridem po pridigi…, saj sem s tem spolnil zapoved. Ne, ne, takšno presojanje. Maša se začne z znamenjem križa, z vsem tem uvodnim obredom, saj s tem začnemo kot skupnost častiti Boga. In zaradi tega je pomembno predvideti tako, da ne zamudimo, ampak pridemo prej, da tako pripravimo srce za obred, za to obhajanje skupnosti.

Oltar je Kristus
Medtem ko se običajno poje vstopno pesem, gre duhovnik v procesiji z drugimi bogoslužnimi sodelavci do prezbiterija in tam v znamenju čaščenja s poklonom pozdravi oltar, ga poljubi in če je kadilnica, ga pokadi. Zakaj? Zato, ker je oltar Kristus, je podoba Kristusa. Ko mi gledamo oltar, gledamo tja, kjer je Kristus. Oltar je Kristus. Te geste, ki se lahko za mnoge odvijajo neopaženo, so zelo pomembne, saj od vsega začetka izražajo, da je maša srečanje ljubezni z Gospodom, ki je s tem, da je »daroval svoje telo na križu… postal oltar, žrtev in duhovnik« (Velikonočni hvalospev V). Oltar je namreč kot znamenje Kristusa »središče delovanja milosti, ki se vrši z evharistijo in vsa skupnost je zbrana okoli oltarja, ki je Kristus. Ne, zato, da bi gledali obraze, ne, da gledamo Kristusa. Vsi smo okoli oltarja, ker je Kristus v središču skupnosti in ne daleč od nje.

Znamenje križa
Zatem sledi znamenje križa. Duhovnik, ki vodi, to znamenje naredi na sebi in isto storijo vsi člani občestva, saj se zavedajo, da se bogoslužno dejanje vrši »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Tu prihajam na drug zelo majhen argument. Ste videli, kako otroci napravijo znamenje križa? Takole… Ne vedo, kaj delajo, vsaj včasih je tako… Naredijo znamenje, ki pa ni znamenje križa. Prosim vas očete, mame, stare starše, že od malega naučite otroke, da se prav pokrižajo in jim razložite, kaj pomeni imeti kot varstvo Jezusov križ. Vsa molitev se torej giblje, če tako rečemo, v prostoru Svete Trojice: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«, ki je prostor brezmejnega občestva, saj ima tako izvir kot cilj ljubezen Troedinega Boga, ki se je izrazila in se nam podarila s Kristusovim križem. Njegova velikonočna skrivnost je namreč dar Svete Trojice, saj evharistija izhaja iz njegovega prebodenega srca. S tem ko napravimo znamenje križa, ne samo, da se spominjamo svojega krsta, ampak potrjujemo, da je bogoslužna molitev srečanje z Bogom v Kristusu, ki se je za nas učlovečil, umrl na križu in veličasten vstal.

Pozdrav
Duhovnik zatem pozdravi z bogoslužnim pozdravom: »Gospod z vami«, ali s podobnim pozdravom, kar nekaj jih je namreč, in občestvo odgovori: »In s tvojim duhom.« Smo v dialogu, smo na začetku maše in moramo pomisliti na pomen vseh teh gest in besed. Vstopamo namreč v simfonijo, v kateri odmevajo različni odtenki glasov, vključno s tišino, z namenom ustvariti 'skladnost' med vsemi udeleženci in prepoznati, da nas vodi k skupnemu cilju edini Duh. Dejansko duhovnikov pozdrav ter odgovor ljudstva razodevata skrivnost zbrane Cerkve. S tem se izrazi ista vera in vzajemna želja, da smo z Gospodom in da živimo v edinosti z vso skupnostjo.

Kesanje
To simfonijo molitve skušamo doseči, kajti po tem se začne trenutek, ki se nas zelo tiče, saj nas tisti, ki vodi, povabi priznati lastne grehe. Vsi smo grešniki. Ne vem, morda kdo med vami ni… Če kdo ni, prosim, naj dvigne roko tako, da bomo vsi videli. Toda ni nobene dvignjene roke. Imate pravo vero. Vsi smo grešniki in zaradi tega na začetku maše prosimo odpuščanje. To se imenuje kesanje. Ne gre zato, da pomislimo na storjene grehe, ampak veliko več, gre za povabilo, da izpovemo z vso ponižnostjo in iskrenostjo, kot cestninar v templju, pred Bogom in pred skupnostjo, pred brati in sestrami, da smo grešniki. Če evharistija v resnici posedanja velikonočno skrivnost, torej Kristusov prehod iz smrti v življenje, je prvo kar moramo storiti, da prepoznamo v katerih smrtnih situacijah smo, da bomo lahko z njim vstali v novo življenje. To nam da razumeti, kako pomembno je kesanje. Zato se bomo vrnili k temu argumentu tudi med naslednjo katehezo. Korak za korakom gremo naprej pri razlagi maše. Prosim pa vas, dobro naučite otroke delati znamenje križa.