Papež Frančišek tokijskim študentom: Ob pravi veri človek raste

VATIKAN – TOKIO (ponedeljek, 18. december 2017, RV) – Papež Frančišek se je danes preko video konference iz Vatikana pogovarjal s študenti tokijske jezuitske univerze Sophia. Od študentov so prejeli več sto vprašanj, od katerih so jih papežu postavili osem.

Česa se papež najbolj veseli: biti z ljudmi
Eden od japonskih študentov je papeža Frančiška vprašal, kaj ga najbolj veseli od takrat, ko je bil izvoljen za papeža. »Ni samo ena stvar, ampak jih je več. Zelo srečen sem, ko sem lahko in govorim z ljudmi, še posebej z otroki, z ostarelimi, z bolniki. Biti z osebami mi zelo pomaga. Napravlja me bolj mladega in srečnega ter mi prinaša veliko veselje. To me najbolj veseli.«

Vzgoja naj bo za služenje drugim, ne za tekmovalnost
Papež Frančišek je odgovarjajoč na drugo vprašanje glede izobraževanja, katerega cilj je tekmovalna družba, rekel, da je veliko tveganje, če se vse postavi samo na kariero. »Vzgoja, ki ne spodbuja k rasti, temveč te pomanjšuje, je v službi 'priznanjokracije'. Priznanje je sicer zelo pomembno, a če postavite priznanje v središče vsega, pridejo ven zelo grde stvari. Vzgoja, ki se ne ozira na služenje drugim, je zgrešena vzgoja.«

Skrbijo me mladi, ki nimajo korenin
Tretje vprašanje za papeža se je glasilo: V čem so skrbi in upanja papeža Frančiška glede današnje mladine? »Zelo sem zaskrbljen, ker izgubljajo korenine, spomin. Kulturne korenine, zgodovinske korenine, družinske korenine, človeške korenine. Mladi, ki nimajo korenin, nimajo sposobnosti razviti se. Najboljša pot za ponovno odkritje korenin je, da mlade spodbudimo k pogovoru z ostarelimi.«

Vsaka pristna vera pospešuje osebno rast v človeškosti
Četrto vprašanje je bilo glede pomembnosti vere. »Vera ni gledališka iznajdba, temveč se porodi iz želje človeškega srca po preseganju samega sebe. To iskanje preseganja samega sebe pa naleti na absolutno, na Boga. Vsaka pristna vera pospešuje rast. Če naletimo na osebo, ki se ima za verno, pa ne raste v služenju drugim, ta oseba ni verna, je malikovalec.«

Začeti skrbeti za zemljo ter boriti se proti revščini
Eno vprašanje je bilo glede okolja in revščine. »Danes se človeštvo nahaja pred obvezno izbiro. Ali resno upošteva okolje, ali pa bo prišlo do roba uničenja človeštva… Ne smemo služiti samo denarju, saj se zdi, da sta edini vredni stvari finance in denar. Sta v središču vsega in vse se žrtvuje zaradi tega. Ekološko neravnovesje vpliva na družbeno neenakost, ustvarja nove reveže. Vedno več je revščine, saj je denar tisti, ki je v središču celotnega svetovnega ekonomskega sistema.«

Sem grešnik, ki ga Bog zelo ljubi in zaradi tega sem srečen
Nadalje je neki drugi študent rekel papežu Frančišku: »Številni imajo zelo pozitivno podobo o tebi, kakšno podobo pa imaš ti sam o sebi?« »Ko se češemo, si umivamo obraz, gledamo v ogledalo. Če pa ogledalo postane del tvojega življenja, se začneš z ogledalom pogovarjati. Iz te skoraj narcistične drže pa se pride do patologije samo sklicevanja. Mislim, da moramo biti zelo previdni, glede sodbe samega sebe… Vprašal si me, kakšno podobo imam o sebi. Poskušam se ne gledati v ogledalo, pač pa poskušam enkrat ali dvakrat na dan pogledati, kaj sem čutil čez dan, kaj se je zgodilo v meni, da bi sebe presodil po tem, kaj sem storil, kakšno odločitev sem sprejel, kakšno držo sem zavzel… Mislim, da sem grešnik, ki ga je Bog zelo ljubil in ga še vedno ljubi. In to me dela srečnega.«

Človek je migrant
Na vprašanje o beguncih je papež Frančišek dejal, da je to danes še posebej pereč problem. »Človek je migrant. Današnja Evropa je sestavljena iz migrantov, ki so skozi stoletja prišli v Evropo. Evropejci imajo migrantske korenine. Migrantski problem v Evropi je največji problem po drugi svetovni vojni in s tem problemom se moramo soočiti… Integracija je način, da ta pojav ne postane nekaj travmatičnega.

Rad bi prišel na Japonsko
Zadnje vprašanje za papeža je bilo, kakšno podobo ima o Japonski ter če ima namen obiskati jih. Papež Frančišek je omenil, da je enkrat že bil na Japonskem, za en teden v Tokiu. Glede Japoncev pa ima podobo ljudstva z (velikimi) ideali, z globokim religioznim čutom, da je zelo delavno ljudstvo, ki pa je zelo veliko trpelo. Na Japonskem pa so tudi nekateri problemi, kot je pretirana konkurenčnost, tekmovalnost, porabništvo in porabništvo in porabništvo in še porabništvo, ki ti lahko škoduje, saj ti lahko odvzame tisto moč, ki jo imaš. Ta velika moč je ideal… Je pa Japonska dežela, ki jo zelo občudujem. Seveda bi rad prišel k vam. Sem tudi že prejel uradno povabilo. Ne vem pa, če bom lahko kmalu prišel, saj moram opraviti še veliko potovanj. Ste pa ljudstvo, ki ga zelo občudujem.«