Duhovne misli papeža Frančiška za praznik Naše Gospe iz Guadalupeja

Vatikan, homilija, 12. december 2014
Na ta praznik Naše Gospe iz Guadalupeja se predvsem hvaležno spomnimo njenega obiska in materinske bližine; z Njo zapojmo njen 'Magnifikat'; in ji izročimo življenje naših narodov ter celinski misijon Cerkve. Ko se je na hribu Tepeyac prikazala Juan Diegu, je bil ta njen obisk namenjen vsem ameriškim narodom. Obiskala jih je in želela ostati z njimi. Svojo podobo je skrivnostno pustila vtisnjeno v plašču svojega glasnika. Ta je tako postala simbol Marijine zaveze s temi ljudstvi. Na njeno priprošnjo je krščanska vera začela postajati najbogatejši zaklad duše ameriških narodov, njen dragoceni biser je Jezus Kristus.« To je dediščina, ki se prenaša in izraža preko krsta množic oseb, preko vere, upanja in dobrote, preko dragocenosti ljudskih pobožnosti in tudi preko ameriškega »ethosa«. Ta se kaže v zavesti o dostojanstvu človeške osebe, zavzetosti za pravico, solidarnosti z najrevnejšimi in trpečimi, v upanju, ki gre včasih tudi proti vsakemu upanju.

Latinska Amerika je »celina upanja«, Kajti zanjo lahko upamo na nove modele razvoja, ki povezujejo krščansko tradicijo in javni napredek; pravičnost, nepristranskost in spravo; znanstveni ter tehnološki razvoj in človeško modrost; rodovitno trpljenje in upanja polno veselje: »To upanje je mogoče varovati samo z velikimi količinami resnice in ljubezni, ki sta temelja vse resničnosti, revolucionarna motorja pristnega novega življenja

Guadalupe, homilija 13. februar 2016
Ob tisti zori decembra 1531 se je zgodil prvi čudež. V tistem srečanju ob zori je Bog prebudil upanje svojega sina Juana in celega svojega naroda. Ob tisti zori je Bog prebudil in prebuja upanje najmanjših, trpečih, beguncev in odrinjenih na rob, vseh tistih, ki čutijo, da nimajo spodobnega mesta v teh deželah. Ob tisti zori se je Bog približal in se približuje trpečemu, toda odpornemu srcu mnogih mater, očetov, starih staršev, ki so videli oditi svoje otroke, ki so jih videli izgubljene ali celo razparane zaradi kriminala. Juanito, ki je ob tisti zori izkusil, kaj je upanje in kaj je Božje usmiljenje, je bil izbran, da bi nadzoroval, skrbel, varoval in spodbujal gradnjo Marijinega svetišča. Večkrat je Devici dejal, da ni primerna oseba za to in da naj izbere nekoga drugega. A Marija mu je z odločnostjo, ki se rodi iz usmiljenega srca Očeta, odvrnila, da ne in da bo njen glasnik on.

V tem svetišču se nam lahko zgodi enako, kot se je zgodilo Juan Diegu. Ko gledamo Mater, izhajajoč iz naših bolečin, strahov, bridkosti, žalosti, ji lahko rečemo: »Kaj lahko dam jaz, ki nisem izobražena oseba?« Poglejmo jo z očmi, ki govorijo o vseh situacijah, ki nam jemljejo moč, ki nam dajejo čutiti, da za upanje, spremembo ali preoblikovanje ni upanja. Dobro nam bo délo nekaj tišine, med katero jo lahko v miru gledamo in ji rečemo: »Preprosto gledati te – Mati -, ko je odprt samo pogled; gledati te vso, ne da bi ti kaj rekli, in reči ti vse, nemo in spoštljivo. Ne skaliti diha tvojega obličja; le zibati mojo samoto, oskrunjeno v tvojih ljubečih očeh Matere in v gnezdu tvoje prosojne zemlje. Ure minevajo; udarci odpadkov življenja in smrti grizejo nespametne ljudi. Gledati te, Mati; preprosto opazovati te, s srcem, ki ga je utišala tvoja nežnost, tvoja tihota, čista kakor lilije« (liturgična himna).