Msgr. Juliusz Janusz daroval sveto mašo v župnijski cerkvi Čenstohovske Matere Božje v Kostrivnici

KOSTRIVNICA (petek, 8. december 2017, RV) – »Dragi škof Stanko, spoštovani župnik, spoštovani duhovniki, redovniki in redovnice, tudi s poljske, dragi verniki. Sem prihajam s posebnim veseljem, da bi skupaj z vami v tej cerkvi, ki je posvečena Črni Mariji iz Čenstohove, poljski Kraljici, počastil Gospodovo Mati, Brezmadežno Marijo.« S temi besedami je apostolski nuncij v RV msgr. Juliusz Janusz na praznik Brezmadežne začel pridigo v župnijski cerkvi  Čenstohovske Matere Božje v Kostrivnici ob 300. obletnici kronanja Črne Marije iz Čenstohove.

Kot Poljak sem ponosen nad ugotovitvijo, da ima naša Gospa iz Čenstohove tudi v Sloveniji svoje posebne častilce. In ta vaša pobožnost do Marije z Jasne Gore v Čenstohovi se ni rodila zaradi papeževanja papeža Poljaka, sv. Janeza Pavla II., pač pa ima že več kot 300 let dolgo zgodovino - neki slovenski romar je leta 1750 prinesel podobo Črne Marije iz Čenstohove. Seveda pa se je zahvaljujoč svetemu papežu Janezu Pavlu II. vaša pobožnost do poljske Črne Marije močno povečala. To se vidi po tem, da so slovenska romanja na Jasno Goro na Poljskem vedno številčnejša. Malo za tem, ko je neki vaš romar sem prinesel podobo Čenstohovske Marije, je bila v letih 1766-1769 tu zgrajena cerkev, ki je bila posvečena prav Mariji iz Čenstohove. V istem času so v Slovenijo prišli patri Pavlinci, varuhi Marijanskega samostana v Čenstohovi in ustanovili samostan v Olimju. Ko veste, je kronanje Črne Marije z Jasne Gore potekalo 8. septembra 1717, tri mesece po kronanju vaše Svetogorske Matere božje pri Novi Gorici. Glede na to, da ste pretekli september to lepo cerkev še prenavljali, smo se z Njegovo ekscelenco msgr. Stankom Lipovškom, celjskim škofom in z vašim župnikom dogovorili, da bomo to obletnico praznovali danes, 8. decembra, na velik praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije. Medtem, ko se pripravljamo na praznovanje Jezusovega rojstva na božični dan, se z obhajanjem adventne liturgije s to slovesnostjo želimo zahvaliti Mariji, ker kot Mati vseh zbližuje slovensko ljudstvo s poljskim in nam daje še bolj čutiti, da smo otroci iste katoliške Cerkve, vesoljne Cerkve in predvsem, da se počutimo otroci samega Boga, kot to dobro izraža apostol sveti Pavel v današnjem drugem berilu, vzetim iz Pisma Efežanom: »Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje.« (Ef 1, 3-6)

Pobožnost do Marije, ki je v adventnem času še okrepljena, vedno vsebuje kanček sentimentalizma, saj se, kadar se spomnimo naših mater - predvsem tistih, ki so že v nebesih, počutimo bolj gotove, bolj obvarovane, kot otroci, ki imajo neskončno zaupanje v svoje mame. To pogosto izražamo z verskimi pesmimi v čast Mariji. Ne smemo se sramovati, če smo v svoji pobožnosti malo sentimentalistični, saj nam je dobri Bog dal dušo, telo in srce in človek mora Boga in Marijo slaviti z vsem svojim bitom in čutiti. V knjižici »Slavimo Gospoda«, ki je vaša »Bogoslužna pesmarica in molitvenik« sem naštel, da imate vsaj 80 marijanskim pesmi. Tem je potrebno dodati različne romarske pesmi in adventne ter božične pesmi, ki govorijo o Mariji. Z veseljem sem ugotovil, da je zelo znana in razširjena pesem, ki je bila zelo ljuba tudi papežu Janezu Pavlu II.: »C'è una terra silenziosa« (»Tiha dežela«). Slišal sem jo prepevati tudi v Sloveniji. Poglejmo zato umetniško plat, ki jo predstavlja slika Črne Marije, ki je med drugim izražena v tej pesmi, pesmi, ki je zelo razširjena na Poljskem in tudi drugje. Besedilo prve kitice se glasi:

MARIJI IZ ČENSTOHOVE
Obstaja tiha dežela, kamor se vsakdo želi vrniti…
dežela in sladek obraz z dvema znamenjema nasilja (z dvema ranama);
prodoren in skrben pogled, ki te prosi, da mu zaupaš
svoje življenje in svoj svet v Njeno roko:
Marija, črna Marija
sladko je biti tvoj otrok!
Oh, dopusti, črna Marija,
da živim blizu Tebe.

Pesem se zelo dobro sklada z umetniškim pomenom te tako sugestivne podobe Čenstohovske Marije. Zdi se mi koristno, da vam povem nekaj podatkov o tej sliki in o dogodkih, ki jih je doživela tekom stoletij svojega bivanja na Poljskem. Sodeč po legendi, ki se je prenašala od ust do ust, je sliko naslikal evangelist sveti Luka na les mize, ki jo je uporabljala sveta družina iz Nazareta – Jezus, Marija in Jožef. Nekateri trdijo, da je sliko iz Jeruzalema v Konstantinopel prinesla sveta Helena in da sta jo nato sveti Ciril in Metod nesla princu Kijeva v Rusiji. Slikarski stil kaže na to, da bi bila slika lahko naslikana med petim in sedmim stoletjem. Zagotovo drži to, da je leta 1382 poljski princ Ladislao Opolczyk, ki je bil kijevski guverner, podobo prinesel na Poljsko in prosil patre Pavlince, ki jih je povabil z Madžarske, naj zgradijo samostan in cerkev za Črno Marijo v Čenstohovi, v kraju, ki leži na polovici poti med Krakovom in Varšavo. Leta 1430 je tolpa Tatarov napadla samostan in potem, ko so oropali nabiralnik z darovi, so sliko poškodovali in jo raztrgali s sabljami. Poljski kralj, Wladyslaw Jagiello, je najboljše restavratorje prosil, da bi podobo ponovno naslikali. Tako je sedanja kopija iz leta 1443 naslikana na podlagi potez in značilnosti originalne slike.

V preteklih stoletjih, ko je malo ljudi znalo brati, se je kateheza opravljala s pomočjo podob naslikanih na stenah cerkva ali slik, kot je ta Marijina slika iz Čenstohove. Strokovnjaki za ikonografijo razlagajo vsak detajl slike s teološkega in pobožnega vidika. Marija nas gleda naravnost v oči in iz kateregakoli kota jo pogledamo, nam njene oči sledijo, tako da bi lahko rekli, da je Ona ves čas pozorna na naše življenje. Z desno roko pa nam Marija kaže na svojega Sina, kot na tistega, ki je v našem življenju najpomembnejši. Čeprav je glava majhnega otroka Jezusa obrnjena proti svoji Materi, Jezusove oči prav tako spremljajo vsak naš gib. Jezusova dvignjena roka pomeni, da je on Pantokrator, tisti, ki je dal življenje vsemu stvarstvu, vsemu vesoljstvu. V desni roki pa Jezus drži knjigo z evangeliji. Ko Marija navaja Jezusa za najpomembnejšo osebo, želi skorajda izreči besede, ki jih je rekla strežnikom na poroki v Kani Galilejski: »Kar koli vam reče, storite.« (Jn 2, 1-12) Marija je oblečena v tipičen plašč, kot so ga nosile vzhodnjaške ženske. Imenuje se »Maforion«, okrašen pa je z lilijami, ki so simbol pripadnosti Davidovemu kraljevskemu rodu. Na sprednji strani pokrivala pa je majhna zvezda, ki je simbol nedotaknjene deviškosti. Marijina in Jezusova glava sta osvetljeni z dvema zlatima krogoma, ki sta simbol svetosti.

Velik del Marijinih slik z Jezusom, predvsem začenši z efeškim koncilom (431), ki je Marijo opredelil za božjo Mati, Marijo predstavlja za tisto, ki Jezusa označuje za pot, resnico in življenje. Kot pravijo strokovnjaki: »Ikona je viden znak nevidne resnice Svetega Duha, ki je obiskal Marijo v trenutku oznanjenja in ki sedaj spremlja življenje Cerkve in vsakega izmed nas, ter razkriva pomembnost transcendentalnega elementa v življenju ljudi.« Danes, ko nas želijo prisiliti k razmišljanju zgolj o materialnih stvareh, potrošništvu in življenju brez Boga, je te ikone, svete podobe, pomembno kontemplirati. Na tej točki bi želel dodati, da sem vse te razlage, ki se nanašajo na simboliko ikone Črne Marije s Čenstohove, pridobil v prvi vrsti iz različnih študij, ki jih je objavil kustos umetniškega dela Jasne Gore, spoštovani pater dr. Jan Golonka, Pavlinec, ki prihaja iz moje župnije Korzenna na Poljskem. Ima 80 let in je največji poznavalcev umetniških zakladov na Jasni Gori.

Naša meditacija o umetniško-teološkem vidiku Črne Marije iz Čenstohove nam dovoljuje, da se vrnemo nazaj na pomen današnjega praznika, na skrivnost Brezmadežnega spočetja. Že od efeškega koncila naprej je Božje ljudstvo častilo Devico Marijo kot »novo Evo«, ta izraz je uporabljal sveti Irenej, cerkveni oče s prvih stoletij. Od 15. stoletja naprej je bil v liturgijo uveden naziv brezmadežnega Marijinega spočetja in leta 1954 je papež Pij IX. razglasil to resnico za cerkveno dogmo. Trdno verujemo, da je bila Marija od Kristusa odrešena že od spočetja naprej in tako brez madeža greha. Skrivnost brezmadežnega spočetja kaže božjo dobroto, ki je pred našimi zaslugami. Gre za stalno vabilo, ki nam pravi, da nas Bog v svojem usmiljenju rešuje, ne da bi gledal na naše zasluge. To nas seveda ne oprosti tega, da delamo dobro, da odpuščamo, da se stalno zahvaljujemo Gospodu za njegovo dobroto. Marija je kljub temu, da je bila rešena greha, delala kot ponižna oseba. Vse svoje življenje je posvetila Jezusu, z njim je trpela in bila prisotna pri najbolj tragičnih trenutkih - ob prijetju, bičanju in obsodbi na smrt, ki je bila naložena njenemu Sinu. Bila je pod križem, sprejela je biti naša Mati in ob zadnji večerji je prisostvovala pri rojstvu Cerkve ter tako postala tudi Mati Cerkve, saj je Cerkev Kristusovo mistično telo. Dala je življenje in telo božjemu Sinu Jezusu Kristusu, Odrešeniku sveta.

Preveč dolgo bi bilo, če bi začel pripovedovati, kako je Črna Marija iz Čenstohove, ki jo je kralj Ivan Kazimir proglasil za kraljico Poljske, leta 1655 Poljsko rešila pred invazijo protestantske Švedske. Komunistični režim je želel omejiti pobožnost do Črne Marije in v letu 1967 po vsej Poljski prepovedal nošenje njene podobe iz ene župnije v drugo. Komunisti so avto, ki je prevažal podobo ustavili in jo zaprli v ječo. Od tistega trenutka naprej so se poljski škofje odločili, da bodo po poljskih župnijah nosili zgolj okvir slike skupaj z veliko velikonočno svečo, simbolom dejstva, da Marija vernikom prinaša Jezusa. Lahko rečemo, da je Marija dobila bitko, saj so morali komunisti leta 1989 vlado vrniti ljudstvu in od takrat naprej svobodna Poljska ne živi zgolj samo duhovne prenove, pač pa tudi hitri ekonomski in družbeni napredek. Danes, po poskusu komunistov in liberalcev, ki so skušali ponovno vsiliti liberalno mentaliteto in prakso, laično in ateistično Poljsko, poljsko ljudstvo skupaj z vlado krepi pobožnost do svoje Kraljice, naše Gospe, Črne Marije iz Čenstohove. Na Marijinem obrazu so brazgotine, ki so jih, kot sem povedal že zgoraj, prizadejali Tatari leta 1430. Ta znamenja nasilja so viden znak tega, da je Marija skupaj s svojim Sinom trpela in da vedno trpi skupaj z nami. Vsako leto na Jasno Goro, Marijino svetišče, pride približno dva milijona romarjev in med njimi so številni tujci. Letos je poljski episkopat skupaj z veliko množico vernikov obhajal 300. obletnico kronanja Črne Marije. Kronanje je potekalo 8. septembra 1717.

Ljudje se obračajo na Marijo vedoč, da jo Ona varna pot do Boga. Lahko bi kdo rekel, da je imela Marija iz Nazareta lahko življenje, ker se je rodila brez izvirnega greha in je bila svobodna pred vplivom hudiča. Vendar spomnite se, da je Jezusa, kljub temu, da je bil Bog – človek, hudič skušal in da je tudi pred smrtjo v vrtu Getsemani prosil svojega Očeta, naj oddalji od njega kelih trpljenja. Bog dovoljuje, da smo skušani s strani hudiča, vendar nam istočasno daje toliko milosti, da lahko vzdržimo. Zapustil nam je zakrament pokore, da se lahko osvobodimo greha, vsak dan nam izkazuje tolikšno usmiljenje, ko nam odpušča naše šibkosti in slabosti. S svojim telesom pa nas Jezus krepi, da lahko z dostojanstvom hodimo po tem svetu in da nas usmerja proti nebeškemu kraljestvu. Sveti Pavel pravi »kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost«: Bog nam naklanja več pomoči, kot jo potrebujemo. Ker danes premišljujemo o Brezmadežnem spočetju Device Marije, se ji zahvalimo za njeno nežnost, pozornost, sočutje in tolažbo. Med mašo se ji lahko zahvalite z vašo pesmijo: »O brezmadežna vsa dobrotljiva, sladka čista Devica! Greha oteta, Mati presveta, bodi nam pomočnica!« Amen.