Papež se je kardinalu Sodanu zahvalil za pričevanje »cerkvenostno discipliniranega človeka«

VATIKAN (četrtek, 7. december 2017, RV) – »Vsak dan se zahvaljujemo Gospodu za vse to, kar dela v našem življenju, vendar pa je takrat, ko so pomembne obletnice za 25. let, za 50. let, tudi za vsakih deset let, zahvaljevanje Bogu še močnejše in ob takšnih obletnicah je spomin na prehojeno pot še močnejši in ta spomin nas pripelje do tega, da ga podarimo kot dar.« S temi besedami je papež Frančišek začel zahvalo ob koncu svete maše, ki jo je ob somaševanju kardinalov, škofov ter drugih duhovnikov daroval v pavlinski kapeli v Vatikanu ob praznovanju 90 let življenja kardinala Angela Sodana, dekana kardinalskega zbora. Ta je med pridigo spregovoril o dobrem pastirju iz beril na današnji god sv. Ambroža. Kardinal Sodano se je med pridigo zadržal tudi ob liku tega milanskega svetnika in se spomnil pomembnih dogodkov svojega življenja.

»Spomin je ena od razsežnosti življenja...,« je nadaljeval sveti oče: »Velika nesreča je izgubiti spomin o vsem tem, kar nam je storil Bog. »Spomni se Izrael, spomni se« je tista devteronimična (obnovljena postava) razsežnost življenja. Kardinal Sodano je obudil spomin na vsa ta leta in vsakič ko se jih spominjamo, se znajdemo pred novo milostjo, saj je to tudi spomin na našo majhnost, na napake in tudi na grehe. Sveti Pavel se hvali z njimi, saj gre samo Bogu slava, a mi smo slabotni, vsi. In ta spomin nam da moč, iti naprej v naslednje desetletje. In to je milost spomina. In to je kardinal storil med pripravo na to obletnico in nam je to ponudil kot dar, kot dar pričevanja življenja, ki bo dobro del vsem. Vsako življenje pa je drugačno. Vsakdo ima svojo izkušnjo in Gospod ga vodi po drugačni poti, a vedno je Gospod, ki nas vodi za roko, On je. In to je dar, ki smo ga prejeli in ga podarjamo naprej kot dar življenjskega pričevanja. Gospod ve, kakšno je pravo pričevanje, je tisto, ki je skrito in ki je delalo dobro, ne da bi se razkazovalo. Mi vidimo v kardinalu pričevanje človeka, ki je v različnih okoliščinah z veseljem ali v solzah ogromno storil za Cerkev. Toda današnje pričevanje, ki se meni zdi od človeka 'cerkvenostno tako zelo discipliniranega', morda največje, je ta milost, za katero se Vam, gospod kardinal zahvaljujem. In prosim, da nam bo to pričevanje cerkvene razsežnosti, 'cerkvene discipliniranosti' pomagala v našem življenju iti naprej. Najlepša hvala, gospod kardinal.«