Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Janeza Damaščana

Dragi bratje in sestre! Danes bi rad spregovoril o Janezu Damaščanu, velikem cerkvenem učitelju vesoljne Cerkve. Bil je očividec usihanja grške in sirske krščanske kulture, že pomešane z islamsko kulturo, ki se je širila po Bližnjem vzhodu. Mladi Janez iz bogate krščanske družine je stopil v državno službo pod Perzijci. Nezadovoljen z življenjem na dvoru je kmalu vstopil v samostan svetega Saba blizu Jeruzalema in se z vsemi močmi posvetil askezi in književni dejavnosti in pastorali, o čemer pričajo številne Homilije. V bogoslužju se ga spominjamo 4. decembra. Papež Leon XIII. ga je leta 1890 razglasil za učitelja vesoljne Cerkve.

Na vzhodu je znan predvsem po treh Govorih proti tistim, ki zavračajo svete podobe. V teh besedilih je mogoče zaznati prve pomembne teološke poskuse upravičenja češčenja svetih podob v povezavi z učlovečenjem Božjega Sina.

Janez Damaščan je bil med prvimi, ki so pri krščanskem češčenju razlikovali med najvišjim češčenjem, adoracijo, in spoštljivim češčenjem, veneracijo: prvo se lahko obrača le na Boga in je nadvse duhovno, drugo pa lahko uporablja tudi podobo, da se obrne nanj, ki ga podoba predstavlja. To pomembno razlikovanje je pripeljalo do upravičenja češčenja podob. Damaščan piše takole: »V drugih časih Boga niso nikoli predstavljali s podobami, ker je netelesen in brez obraza. Ker pa so zdaj Boga videli v mesu in je živel med ljudmi, lahko predstavljam to, kar je v Bogu vidnega. Ne častim snovi, ampak stvarnika snovi, ki je postal snov zame in me odrešil preko snovi. /.../ Mar ni snov tudi les trikrat blaženega križa? /.../ In črnilo ter presveta evangeljska knjiga, mar nista snov? Odrešilni oltar, ki nam deli kruh življenje, ni snov? /.../ In pred vsem drugim, ali nista snov telo in kri mojega Gospoda? Ali moraš izbrisati svetost vsega tega ali pa moraš dopustiti izročilu Cerkve, da časti božje podobe in podobe božjih prijateljev.« Gre za nov pogled na svet in na snovno resničnost. Bog se je učlovečil in meso je postalo pravo božje prebivališče.

Zato pa so spodbude tega vzhodnega učitelja še danes izjemno sodobne, če upoštevamo veliko dostojanstvo, ki ga je snov prejela pri učlovečenju. Janez Damaščan torej ostaja prvenstvena priča češčenja ikon, ki je postalo eden najbolj prepoznavnih vidikov vzhodne teologije in duhovnosti vse do danes. Nauk Janeza Damaščana se prepoznava v izročilu vesoljne Cerkve, katere zakramentalni nauk trdi, da lahko snovne prvine iz narave v moči klicanja Svetega Duha in ob izpovedovanju prave vere postanejo nosilci milosti.

Potem Janez v obrambo podob pove: »Predvsem (častimo) tiste, pri katerih se je Bog odpočil, on, ki počiva samo med svetimi, kot na primer sveto božjo Mater in vse svete. To so tisti, ki so se, kolikor je bilo mogoče, s svojo voljo in po božjem prebivanju v njih priličili Bogu in ki jih resnično imenujemo bogovi, a ne po naravi, temveč po dotičnosti, enako kakor razžarjenemu železu rečemo ogenj ne po naravi, ampak po dotičnosti in sodeležnosti pri ognju. Pravi namreč: 'Bodite sveti, ker sem jaz svet.'« Po vrsti takšnega sklicevanja je Damaščan lahko mirno prišel do sklepa: »Bog, ki je dober in vzvišen nad vsako dobroto, se ni zadovoljil z zrenjem samega sebe, ampak je hotel, da bi obstajala bitja, ki bi lahko postala deležna njegove dobrote. Zato je iz nič vse ustvaril, vidne in nevidne stvari, vključno s človekom, vidnim in nevidnim bitjem. In ustvaril ga je sposobnega misli, izpopolnjenega z besedo in usmerjenega k duhu.« In da bi misel še bolj razložil, dodaja: »Treba se je pustiti, da nas vsa dela previdnosti napolnijo s čudenjem.« Sicer pa je že Platon govoril, da se vsa filozofija začenja s čudenjem; tudi naša vera se začenja z občudovanjem stvarstva, božje lepote, ki postane vidna.

Optimizem naravnega zrenja, tega gledanja dobrega, lepega, resničnega v stvarstvu, ta krščanski optimizem ni naiven. Upošteva namreč rano, ki jo je človeški naravi zadala svobodna volja, ki jo je človek neustrezno uporabil. Teolog iz Damaska jasno vidi, kako se tu poraja zahteva, da se narava, v kateri odseva božja dobrota in lepota in je ranjena po naši krivdi, »okrepi in obnovi« s pomočjo sestopa Božjega Sina v meso, saj je Bog ustvaril človeka ne le za »bivanje«, ampak za »dobro bivanje«. V strastnem zanosu Janez razlaga: »Potrebno je bilo, da se narava okrepi, obnovi in nauči poti kreposti, ki oddalji od razpadljivosti in vodi k večnemu življenju ... Tako se je na obzorju zgodovine pokazalo veliko morje božje ljubezni do človeka ...« Kako lep izraz! Po eni strani vidimo lepoto stvarstva, po drugi pa uničenje, ki ga je povzročila človeška krivda. V Božjem Sinu, ki je sestopil, da bi obnovil naravo, pa vidimo morje božje ljubezni do človeka. Janez Damaščan takole nadaljuje: »On sam, Stvarnik in Gospod, se je boril za svojo ustvarjenino in ji s svojim zgledom posredoval svoj nauk /.../ Tako je Božji Sin, čeprav je ostal v božji podobi, spustil nebesa in sestopil /.../ k svojim služabnikom /.../ in tako izvršil edino, kar je resnično novo pod soncem, s čimer se je dejansko pokazala božja neskončna moč.«

Lahko si predstavljamo tolažbo in veselje, ki so ju vlivale v srca vernikov te besede s tako presenetljivimi podobami. Tudi mi jih poslušamo danes z enakimi občutji kot kristjani tedaj: Bog se hoče odpočiti v nas, hoče obnoviti naravo tudi prek našega spreobrnjenja, hoče nas narediti soudeležene pri svojem božanstvu. Naj nam Gospod pomaga, da bomo iz teh besed naredili temelj svojega življenja.