Papež Frančišek: Reveži so naš potni list za raj

VATIKAN (nedelja, 19. november 2017, RV) – »V veselje nam je lomiti kruh Besede in kmalu nam bo v veselje razlomiti evharistični kruh, hrani za pot življenja. Vsi ju potrebujemo, nihče ni izključen, kajti vsi smo berači bistvenega, Božje ljubezni, ki nam daje smisel življenja in življenje brez konca. Zato tudi danes stegujemo roko k Njemu, da bi prejeli njegove darove.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo, ki jo je na 1. svetovni dan revežev daroval v baziliki sv. Petra ob navzočnosti številnih brezdomcev, beračev in drugih revežev.

V očeh Boga smo »talentirani«
Ravno o teh darovih govori današnja evangeljska prilika. Pove nam, da nam je Bog dal talente »vsakemu po njegovi zmožnosti« (Mt 25,15). Najprej moramo priznati, da imamo talente, v očeh Boga smo 'talentirani'. Zaradi tega se nihče ne more imeti za nekoristnega, nihče se ne more imeti za tako revnega, da ne bi mogel drugim kaj podariti. Smo od Boga izbrani in blagoslovljeni, saj nas želi zasipati s svojim darovi in sicer bolj kot jih očka in mama želita dati svojim otrokom. In Bog, v katerega očeh ni nihče škartiran, zaupa vsakemu njemu lastno poslanstvo.

Opustitev. Storiti nič hudega ne zadostuje
In Oče, ki je tako ljubeč in zahteven, nas hoče napraviti odgovorne. V priliki vidimo, da so bili vsakemu služabniku dani talenti, da bi jih pomnožili. Toda, medtem ko sta prva dva uresničila poslanstvo, tretji služabnik ni pomnožil talentov. Vrnil je samo tisto, kar je prejel:  »Zbal sem se in sem šel ter skril tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!« (v. 25). In ta služabnik je v zameno dobil trde besede: »Hudobni in leni služabnik« (v. 26). Kaj ni bilo Gospodu všeč glede njega? Z eno besedo, ki je morda malce šla iz rabe, a je zelo aktualna, bi rekel: opustitev. Njegovo zlo je bilo v tem, da ni delal dobrega. Tudi mi pogosto mislimo, češ saj nismo storili nič hudega in smo s tem zadovoljni ter si domišljamo, kako smo dobri in pravični. Toda, s tem tvegamo, da se bomo obnašali, kakor hudobni služabnik, saj tudi on ni storil nič hudega, ni poškodoval talenta, celo dobro ga je shranil v  zemljo. Vendar pa storiti nič hudega, ne zadostuje. Saj Bog ni sprevodnik, ki išče nepotrjene vozovnice, je Oče, ki išče otroke, da bi jim zaupal svoje dobrine ter svoje projekte (prim. v. 14). In žalostno je, ko Oče za ljubezen ne dobi velikodušnega odgovora ljubezni svojih otrok, ki se omejijo na spoštovanje predpisov ter izpolnitev zapovedi, kot najemniki v Očetovi hiši (prim. Lk 15,17).

Edina dopustna opustitev je: delati za lastno korist
Hudobni služabnik ga je kljub temu, da je prejel talent od Gospoda, ki rad podeljuje in množi dobrine, ljubosumno čuval in se je zadovoljil s tem, da ga je ohranil. Toda tisti, ki se trudi samo ohraniti, vzdrževati darove preteklosti, ni zvest Bogu. Nasprotno, prilika pravi, da je tisti, ki doda nove talente, resnično zvest (vv. 21.23), saj ima isto miselnost kot Bog ter ni pasiven. Zaradi ljubezni tvega, s svojim življenjem se zavzame za druge ter ne sprejme, da vse ostane kot je. Edino, kar se lahko opusti je, delati za lastno korist. To je edina dopustna opustitev.

Opustitev je tudi velik greh, kar se tiče revežev. V tem primeru dobi natančno ime: ravnodušnost, ko rečemo: 'se me ne tiče, to ni moje delo, je stvar družbe. Ko se obrnemo vstran, ko brat potrebuje pomoč, je kot preklopiti program, ko nam je neka stvar nadležna, je kot biti ogorčen nad zlom, a nič storiti. Toda Bog nas ne bo vprašal, če smo bili upravičeno ogorčeni, ampak, če smo delali dobro.

Na revnih je vtisnjeno Jezusovo obličje
Kako lahko torej ugajamo Bogu? Ko hočemo ugoditi ljubljeni osebi in ji na primer podariti darilo, je naprej potrebno poznati, kaj ji bolj ugaja in se tako izognemo temu, da bo darilo bolj všeč tistemu, ki ga podarja, kot tistemu, ki ga prejema. Ko želimo kaj ponuditi Gospodu, najdemo tisto, kar mu je všeč v evangeliju. Takoj za odlomkom, ki smo ga danes slišali, pravi: „Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili“ (Mt 25,40). Ti najmanjši bratje, ki jih ima najraje, so lačni in bolni, tujec in zapornik, revež in zapuščeni, trpeči brez pomoči in pomoči potreben škartiranec. Na njihovih obličjih si lahko predstavljamo vtisnjeno njegovo obličje, na njihovih ustnicah, čeprav zaprtih zaradi bolečine, njegove besede: „To je moje telo“ (Mt 26,26). V revežu Jezus trka na naše srce in v žejnem si želi naše ljubezni. Ko premagamo ravnodušnost in se v Jezusovem imenu trošimo za svoje najmanjše brate, smo dobri in zvesti prijatelji, s katerimi se on rad druži. Takega Bog zelo ceni, ceni držo, o kateri smo slišali v prvem berilu, tisto o vrli ženi, ki svojo dlan odpira ponižnemu, in svoje roke podaja revežu“ (Prg 31,10.20). To je resnična vrlina, torej ne stisnjene dlani in prekrižane roke, ampak dejavne roke, iztegnjene revežem, ranjenemu Gospodovemu mesu.

Reveži so naš potni list za raj

Tam, v revežih, se razodeva Jezusova navzočnost, ki je bogat, kot je bil, postal revež (prim. 2Kor 8,9). Zaradi tega je v njih, v njihovi slabosti, zveličavna moč. In če v očeh sveta veljajo malo, so vendarle oni, ki nam odprejo pot v nebo, so naš 'potni list' za raj. Za nas pa je evangeljska dolžnost poskrbeti za njih, saj so naše resnično bogastvo. To pa storimo, ne samo da jim damo kruha, ampak, da z njimi lomimo tudi kruh Besede, saj so zanj najbolj naravni naslovniki. Imeti rad reveža pomeni, boriti se proti vsaki tako materialni kot duhovni revščini.

V kaj resnično vlagam?
Dobro nam bo delo, če se bomo približali tistemu, ki je bolj reven od nas in se nas bo to dotaknilo. To nas bo spomnilo na to, kar resnično velja, torej ljubiti Boga in bližnjega. Samo to večno ostane, vse ostalo mine. Zato to, kar vložimo v ljubezen, ostane, ostalo izpuhti. Danes se lahko vprašamo: „Kaj zame resnično velja v življenju? V kaj resnično vlagam?“ V minljivo bogastvo, ki ga svet nikoli nima zadosti, ali v Božje bogastvo, ki daje večno življenje? Pred nami je namreč ta izbira, živeti za imetje na zemlji, ali dajati in si prislužiti nebo. Saj za nebo ne velja to, kar se ima temveč to, kar se da, saj „tisti, ki sebi nabira zaklade, ni bogat pred Bogom „ (Lk 12,21). Ne iščimo torej odvečnega za nas, temveč dobro za druge in nam nič dragocenega ne bo manjkalo. Gospod, ki ima sočutje z našo revščino, nas bo oblekel s svojimi talenti, nam bo dal modrost, da bomo iskali to, kar velja ter pogum ljubiti, toda ne z besedami, ampak z dejanji.