Masako Wada: Upam na svet brez jedrskega orožja

VATIKAN (ponedeljek, 13. november 2017, RV) – Kako je, ko preživiš atomsko bombo? O tem je na mednarodni konferenci o jedrskem razoroževanju, ki je prejšnji teden potekala v Vatikanu, pričevala Masako Wada. Med jedrskim bombardiranjem Nagasakija, 9. avgusta 1945, je Masako bila stara samo 22 mesecev. Danes ima 74 let. Kot ena od zadnjih preživelih atomske bombe predstavlja živi simbol življenjske moči, ki se zoperstavlja uničenju vojne. Že leta si kot generalne podtajnica organizacije Nihon Hidankyo prizadeva za svet brez jedrskega orožja. Konferenco v Vatikanu je označila kot zelo pomembno.

»Sedaj imamo sporazum o prepovedi jedrskega orožja, a to ni dovolj,« je Masako Wada zatrdila za Radio Vatikan. Po njenem prepričanju je v zavzemanje za razorožitev treba vključiti vedno več ljudi. Zato je tudi konferenca v Vatikanu tako zelo pomembna. »Hvaležna sem papežu Frančišku in Svetemu sedežu za to priložnost,« je dejala in izrazila upanje, da bo zahvaljujoč temu dogodku glas v prid jedrskega razoroževanja postal še močnejši. Sveti sedež je bil med prvimi podpisniki sporazuma, za kar je Masako zelo hvaležna papežu: »Vesela sem, da Sveti sedež poleg zavzemanja za mir in pravičnost poudarja tudi razorožitev.«

Kot preživela atomskega napada ima za današnje državne voditelje naslednje besede: »Voditelji držav z jedrskim orožjem morajo imeti javno zavest. Zavedati se morajo, da imajo v svojih rokah usodo vsega človeštva. To odgovornost morajo čutiti in delovati odgovorno,« je poudarila. Kot je pripomnila, verjame, da je dobro navzoče v srcu vsake osebe: »Vsi smo poklicani delati za mir.« V zadnjih 72 letih, odkar je bila odvržena prva atomska bomba, se je kljub velikemu trpljenju in težavam, nadaljevalo delo za svet brez jedrskega orožja. S sporazumom o prepovedi jedrskega orožja je sedaj mogoče videti majhno odprtost za svet brez atomskega orožja. A po njenem prepričanju je treba še bolj zavzeto delati in v to delo vključiti čim več oseb.

Masako Wada je ob koncu pogovora pritrdila, da ohranja upanje: »Upam, da bomo nekega dne imeli svet brez jedrskega orožja. V letih po bombardiranju sem se čutila zelo zapuščena s strani japonske vlade in tudi ZDA. A ostala sem na nogah, odrasla sem in nisem podlegla brezupu. Ohranila sem upanje. In danes upam, da bo vsak, ki se je udeležil te konference, po povratku domov še odločneje podpiral jedrsko razorožitev.«