VATIKAN (petek, 10. november 2017, RV) – S papežem so se dopoldne srečali udeleženci mednarodnega simpozija o svetu brez jedrskega orožja in o celostni razorožitvi. Danes in jutri ga v Vatikanu organizira Dikasterij za služenje celostnemu človeškemu razvoju. Tema, o kateri razpravljajo udeleženci simpozija, je po Frančiškovih besedah ključnega pomena, tako sama po sebi kot glede na kompleksnost političnih izzivov sedanje mednarodne scene, ki je zaznamovana z nestabilnostjo in konfliktnostjo. Pesimizem bi nas lahko vodil v prepričanje, da je svet brez jedrskega orožja in s celostno razorožitvijo nekaj vedno bolj oddaljenega. Dejstvo je, da poseganje po oboroževanju ne pozna postanka in da stroški posodabljanja in razvijanja orožja, ne samo jedrskega, predstavljajo precejšnje stroške za države, tako da morajo te »v drugi plan postaviti dejanske prioritete trpečega človeštva, kot so boj proti revščini, pospeševanje miru, realizacija izobraževalnih, ekoloških in zdravstvenih projektov ter razvoj človekovih pravic«.
Orožje ne more graditi mirnega sobivanja
Papež je spomnil na katastrofalne humanitarne in okoljske posledice, ki jih povzroča
kakršna koli uporaba jedrskih naprav. Če pomislimo na nevarnost, ki jo predstavlja
naključna sprožitev takšnega orožja zaradi kakršne koli napake, je treba odločno obsoditi
njihovo uporabo ter tudi njihovo posedovanje. Obstoj tega orožja namreč funkcionira
v okviru logike strahu, ki se ne nanaša samo na strani, vpletene v konflikt, ampak
na celotno človeško vrsto. »Mednarodnih odnosov se ne sme obvladovati z vojaškimi
silami, medsebojnim ustrahovanjem in bahanjem z vojaškimi zalogami,« je poudaril
Frančišek. »Orožja množičnega uničenja, predvsem jedrska, ne povzročajo drugega
kot lažni občutek varnosti in ne morejo graditi osnove za mirno sobivanje med člani
človeške družine, ki pa se mora navdihovati pri etiki solidarnosti.« Kot je zatrdil,
je nenadomestljivo pričevanje t.i. hibakusha, torej oseb, ki so doživele
eksploziji v Hirošimi in Nagasakiju, ter tudi ostalih žrtvev poskusov z jedrskim orožjem.
»Naj bo njihov preroški glas opozorilo predvsem za nove generacije!« je poudaril
Frančišek.
Resnična znanost je vedno v službi človeka
Orožja, katerih učinek je uničenje človeške vrste, so celo nelogična na vojaški ravni.
»Resnična znanost je vedno v službi človeka,« je izpostavil, »medtem
ko se za sodobno družbo zdi, kakor da je omamljena z deviantnimi projekti, ki jih
je sama zasnovala, morda celo z dobrim začetnim namenom.« Dovolj je pomisliti,
da se jedrske tehnologije širijo že preko telematske komunikacije in da načela mednarodnega
prava niso preprečila, da bi se nove države priključile krogu imetnic jedrskega orožja.
Gre za žalostne scenarije, če pomislimo na izzive današnje geopolitike, kot so terorizem
ali nesorazmerni konflikti.
Imamo tudi luči upanja
Pa vendar, je nadaljeval papež, zdrav realizem ne neha prižigati luči upanja na našem
svetu. Kot primer je navedel nedavno glasovanje OZN, kjer je večina držav članic sprejela,
da jedrska orožja niso samo nemoralna, ampak se jih mora obravnavati kot »nezakonita
vojna sredstva«. Na ta način je bila zapolnjena pravno pomembna praznina, kajti
kemična in biološka orožja, protipehotne mine in kasetne bombe sedaj veljajo za orožje,
ki je izrecno prepovedano z mednarodnimi konvencijami. Še bolj pomembno pa je, da
je do teh rezultatov prišlo zahvaljujoč humanitarni iniciativi, ki jo je spodbudila
zaveza med civilnimi družbami, mednarodnimi organizacijami, Cerkvijo, akademijami
in skupinami strokovnjakov.
Pristen razvoj je celosten
Papež Frančišek je v nadaljevanju govora spomnil, da ravno letos mineva 50 let od
izdaje okrožnice Populorum progressio. V njej je papež Pavel VI. razvil krščanski
pogled na osebo, v ospredje postavil celostni človeški razvoj ter ga ponudil kot novo
ime za mir. Ponudil je sintetično formulo, po kateri »razvoj ni zgolj preprosta
ekonomska rast«. »Da bi razvoj bil zares pristen, mora biti celosten, kar
pomeni, da mora biti usmerjen v podporo vsakega človeka in vsega človeka.«
Možno je uresničiti utopijo o svetu brez smrtonosnega orožja
Frančišek je izpostavil, da je torej treba »ponovno zavrniti kulturo odmetavanja
in poskrbeti za osebe in narode, ki trpijo najbolj boleče neenakosti«, in sicer
preko dela, ki zna na prvo mesto potrpežljivo postavljati solidarne procese in ne
egoizme slučajnih interesov. Istočasno je treba »povezati individualno in družbeno
razsežnost«, pri tem pa jasno razložiti načelo subsidiarnosti ter upoštevati
prispevek vseh, tako posameznikov kot skupin. In navsezadnje, treba je »podpirati
človeka v njegovi nenadomestljivi enosti duše in telesa, konteplacije in delovanja«.
To je torej način, kako lahko konkreten in vključujoči napredek uresniči utopijo
o svetu, kjer ni smrtonosnega orožja, kljub kritiki tistih, ki procese za njihovo
ukinitev označujejo kot idealistične.
Človeštvo mora stopiti na pot celostnega razvoja
Cilj popolne razorožitve je opredelil že Janez XXIII.: zaustavitev oboroževanja za
vojne namene, dejansko zmanjšanje orožja in njegova popolna ukinitev so nemogoči,
če se istočasno ne napreduje v smeri celotnega razoroževanja, če se torej ne konča
tudi vojne psihoze. Frančišek je izpostavil, da je »celostni razvoj pot dobrega,
na katero je človeška družina poklicana stopiti«. Udeležence simpozija je opogumil,
naj svoje delo nadaljujejo s potrpežljivostjo in vztrajnostjo, v zaupanju, da jih
Gospod spremlja.
All the contents on this site are copyrighted ©. |