Duhovne misli Benedikta XVI. za 31. nedeljo med letom

Benedikt XVI. je v pismu Petru Hansu Kolvenbachu ob začetku 35. generalne kongregacije Družbe Jezusove spregovoril o Pavlovih besedah Tesaloničanom iz nedeljskega drugega berila.
»Apostol piše vernikom v Tesaloniko, da so jim oznanili Božji evangelij tako, da so 'opominjali, spodbujali in' - Pavel podrobno označi – 'rotili, da živite tako, kakor se spodobi pred Bogom, ki vas kliče v svoje kraljestvo in v svojo slavo' (I Tes 2,11), ter dodaja: 'Prav zaradi tega se tudi mi neprenehoma zahvaljujemo Bogu, da ste besedo, ki ste jo slišali in prejeli od nas, sprejeli ne kot človeško besedo, ampak, kar resnično je, kot Božjo besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujete' (1Tes 2,13). Božja beseda je torej najprej 'prejeta', se pravi slišana, potem pa, ko vstopi v srce, postane 'sprejeta' in tisti, ki jo sprejme, spozna, da Bog govori po tistem, ki je bil poslan: na ta način beseda deluje v vernikih. Kakor takrat, tudi danes evangelizacija terja popolno in zvesto sprejetje Božje besede: predvsem sprejetje Kristusa in pozorno poslušanje Duha, ki vodi Cerkev, z učljivo pokorščino pastirjem, ki jih je Bog postavil za voditelje svojega ljudstva, ter preudaren in odkrit dialog z družbinimi, kulturnimi in verskimi izzivi našega časa. Vse to predpostavlja, kakor vemo, tesno povezanost z Njim, ki nas kliče, da smo njegovi prijatelji in učenci, občestvo življenja in delovanja, ki se hrani s poslušanjem njegove besede, s kontemplacijo in molitvijo, z ločenostjo od miselnosti sveta in z nenehnim spreobračanjem k njegovi ljubezni, da bi On, Kristus, živel in deloval v vsakem od nas. V tem je skrivnost pristnega uspeha apostolskega in misijonskega napora vsakega kristjana, še bolj pa teh, ki so poklicani k bolj neposredni službi evangeliju.«

Benedikt XVI. je med apostolskim potovanjem v Kamerunu marca 2009 pri večernicah spregovoril o tematiki evangelija 31. navadne nedelje najprej duhovnikom, nato pa še osebam, ki so se odločile za posvečeno življenje.

»Množici in svojim učencem je Jezus razodel: 'Kajti eden je vaš Oče' (Mt 23,9). Resnično ni drugega očetovstva kot je očetovstvo Boga Očeta, edinega Stvarnika 'vidnega in nevidnega sveta'. Vendar je tudi človek, ustvarjen po Božji podobi, postal deležen tega edinega Božjega očetovstva (prim. Ef 3,15).

Dragi bratje duhovniki, to očetovstvo ste poklicani živeti pri vašem vsakodnevnem služenju. Dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium pravi: duhovniki 'naj skrbijo kakor očetje  v Kristusu za vernike, ki so jih s krstom in poučevanjem duhovno rodili' (C 28).  Čemu se torej ne bi stalno vračali h korenini našega duhovništva, Gospodu Jezusu Kristusu? Odnos z njim, kot osebo, je osnova za to, kar hočemo živeti, torej odnos z Njim, ki nas je imenoval za svoje prijatelje, ker nam je razodel vse, kar je slišal od Očeta (prim. Jn 15,15). Če boste živeli to globoko prijateljstvo z Kristusom, boste našli v svojem srcu resnično svobodo in veselje. Službeno duhovništvo pa vključuje tudi globoko povezanost z Kristusom, ki se nam je daroval v evharistiji. Če je evharistija središče vašega duhovniškega življenja, bo tudi središče vašega cerkvenega poslanstva. Dejansko nas je Kristus za vse življenje poklical k deležnosti pri njegovem poslanstvu in k pričevanju, da bo lahko njegova Beseda oznanjena vsem. Ko duhovnik obhaja v Gospodovem imenu in v njegovi osebi, ni duhovnik tisti, ki je v ospredju, temveč kot služabnik, kot preprosto orodje ki kaže na Kristusa, saj se Kristus sam daruje za zveličanje sveta. 'Voditelj naj bo kakor strežnik', pravi Jezus.«

»Za življenje Cerkve je zelo pomemben in nepogrešljiv tudi duhovni prispevek posvečenih oseb. Poklicanost v hojo za Kristusom je dar za vse Božje ljudstvo. K tej poklicanosti hoditi za Kristusom čistim, ubogim in pokornim, ki se je popolnoma posvetil delovanju v slavo svojega Očeta ter ljubezni do bratov in sester, pa pripada tudi poslanstvo biti priče v svetu za prvenstvo Boga in obljubo prihodnjih dobrin. Z brezpogojno zvestobo pri vaših prizadevanjih ste v Cerkvi kot klica življenja, ki raste v službi Božjega kraljestva. Posvečeno življenje je radikalno posnemanje Kristusa.«

Angelus, 30. oktober 2011
Med bogoslužjem današnje nedelje nas apostol Pavel povabi, da se približamo evangeliju »ne kot človeški besedi, ampak, kar resnično je, kot Božji besedi«(1Tes 2,13). S tem lahko v veri sprejmemo opomine, s katerimi se Jezus obrača na našo vest, da bi naše ravnanje preoblikovali po teh opominih. V današnjem odlomku Jezus graja pismouke in farizeje, ki so imeli v skupnosti vlogo učiteljev, saj je bilo njihovo obnašanje v očitnem nasprotju z naukom, ki so ga z doslednostjo nalagali drugim. Jezus je poudaril da »govorijo, pa ne delajo« (Mt 23,3). Še več: »Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti« (Mt 23,4). Dober nauk je vredno sprejeti, vendar pa ga lahko neskladno ravnanje razvrednoti. Zato Jezus pravi: »Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte« (Mt 23,3). Jezusovo ravnanje pa je popolnoma nasprotno. On prvi udejanja zapoved ljubezni, ki jo uči, ob tem pa tudi pravi, da je njeno breme lahko in prijetno, saj nam ga On sam pomaga nositi (prim. Mt 11,29-30).

Sveti Bonaventura z mislijo na učitelje, ki zatirajo svobodo drugega v imenu lastne avtoritete, nakaže, kdo je resnični učitelj, z besedami: »Nihče ne more učiti, še manj pa delovati, niti doseči spoznanih resnic, ne da bi bil pri tem navzoč Božji Sin« (Sermo I de Tempore, Dom. XXII post Pentecosten, Opera omnia, IX, Quaracchi, 1901, 442). Jezus sedi na 'stolici', kot večji Mojzes, saj razširja Zavezo na vsa ljudstva (Jezus iz Nazareta, Ljubljana 2007, str. 88). On je naš pravi in edini Učitelj. Zato smo poklicani, da hodimo za Božjim Sinom, učlovečeno Besedo, ki izraža resnico svojega nauka v zvestobi Očetovi volji tako, da podarja samega sebe. Blaženi Anton Rosmini piše: »Prvi Učitelj vzgaja ostale učitelje, prav tako, kot tudi učence, saj (tako prvi kot drugi) obstajajo samo v moči prvega, sicer skrivnega, pa vendar vsemogočnega učiteljstva ((Idea della Sapienza, 82, v: Introduzione alla filosofia, vol. II, Rim 1934, 143). Jezus prav tako odločno obsoja samopoveličevanje ter pravi,  da opravljanje del zato, da bi jih ljudje videli, vodi v nemilost človeškega odobravanja, kar pa ogroža vrednote, ki utemeljujejo pristnost osebe.

Dragi prijatelji, Gospod Jezus se je predstavil svetu kot služabnik s tem, da je popolnoma izpraznil sebe ter se tako ponižal, da je dal na križu najbolj zgovoren nauk ponižnosti in ljubezni. Iz njegovega zgleda izhaja predlog za življenje: 'Največji med vami bodi vaš strežnik' (Mt 23,11). Prosimo za priprošnjo Sveto Marijo ter še posebej prosimo za vse tiste, ki so v krščanskih skupnostih poklicani za službo poučevanja, da bodo lahko vedno z dejanji pričevali za resnice, ki jih posredujejo z besedami.