Papež Frančišek: Božje sanje za človeka so, da bi ga ta ljubil in po njem vse ljudi

VATIKAN (nedelja, 29. oktober 2017, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to nedeljo nam bogoslužje prestavi kratek a zelo pomemben evangeljski odlomek« (prim. Mt 22,34-40). S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 30. nedeljo med letom ali žegnanjsko nedeljo. Po molitvi in blagoslovu je papež Frančišek spomnil na včerajšnjo beatifikacijo v Braziliji (Caxias do Sul) duhovnika Giovannija Schiava (1903 – 1967), italijanskega misijonarja Kongregacije sv. Jožefa, ki jo je ustanovil sv. Leonard Murialdo.

Evangelist Matej pripoveduje, kako so se farizeji zbrali, da bi ga skušali. Eden izmed njih, učitelj postave, mu je postavil sledeče vprašanje: »Učitelj, katera zapoved je največja v postavi?« (v. 36). To je zahrbtno vprašanje, saj je v Mojzesovi postavi omenjenih več kot šesto predpisov. Kako razločiti med temi največjo zapoved? Toda Jezus se ne obotavlja in odgovori: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.«  In doda: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (vv. 37.39).

Ta Jezusov odgovor ni samoumeven, kajti med številnimi predpisi judovske postave je bilo najpomembnejših deset zapovedi, ki jih je Bog neposredno sporočil Mojzesu kot pogoje za pogodbo zaveze z ljudstvom. Jezus pa jim hoče dati razumeti, da brez ljubezni do Boga in do bližnjega, ni prave zvestobe do te zaveze z Gospodom. Lahko delaš, izpolnjuješ še toliko predpisov, a če ni ljubezni, to ni nič.

To potrjuje drugo besedilo iz Druge Mojzesove knjige, tako imenovani zakonik zaveze, kjer je rečeno, da ni mogoče biti v zavezi z Gospodom in grdo ravnati s tistimi, ki uživajo Njegovo zaščito. Kdo so ti, ki uživajo Njegovo zaščito, kot pravi Sveto pismo? To so vdova, sirota in tujec, torej osebe, ki so najbolj same in nezaščitene (prim. 2Mz 22,20-21). Z odgovorom farizejem, ki so ga spraševali, jim Jezus skuša postaviti v red njihovo religioznost, da ponovno vzpostavijo razliko med tem, kar resnično velja in tem, kar je manj pomembno. Pravi Jezus, doda: »Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,40). Jezus je ravno tako živel svoje življenje, ko je pridigal in delal to, kar resnično velja in je bistveno, torej ljubezen. Ljubezen daje zagon in rodovitnost v življenju in na poti vere. Brez ljubezni tako življenje kot vera ostaneta nerodovitna.

To, kar Jezus predlaga v tem evangeljskem odlomku je resnično čudovit ideal, ki odgovarja na najbolj pristno željo našega srca. Saj smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili ter bili ljubljeni. Bog nas je ustvaril, da bi bili soudeleženi pri Njegovem življenju, bili od Njega ljubljeni in da bi ga ljubili ter po njem vse druge ljudi. To so 'sanje' Boga za človeka. Za uresničevanje tega potrebujemo njegovo milost. Potrebno je, da v sebe sprejmemo sposobnost ljubiti, ki izhaja iz Boga samega. Jezus se nam v evharistiji podarja ravno zaradi tega. V njej prejmemo njegovo Telo in njegovo Kri, torej prejmemo Jezusa v njegovem najvišjem izrazu ljubezni, ko je On daroval samega sebe Očetu za naše zveličanje.

Sveta Devica naj nam pomaga sprejeti v naše življenje »največjo zapoved« ljubezni do Boga in do bližnjega. Kajti, čeprav jo poznamo od takrat, ko smo bili otroci, se ne bomo nikoli prenehali spreobračati k njej in jo udejanjiti v različnih situacijah, v katerih se nahajamo.