Pri papežu delegacija škotske cerkve: Smo Božji otroci in zato bratje

VATIKAN (četrtek, 26. oktober 2017, RV) – V Vatikan na srečanje s papežem Frančiškom je danes prišla delegacija prezbiterijanske škotske cerkve. Frančišek je v govoru med drugim izpostavil, da pripadamo »družini vernikov«. Vzajemno očiščevanje spomina je eden od najpomembnejših sadov ekumenske poti, ki nas združuje. Smo Božji otroci, prerojeni v Kristusu po istem krstu in zato bratje, kot je dejal.

Papež je spomnil na petsto letnico reformacije. »Zahvalimo se Gospodu za velik dar, da to leto živimo kot pravi bratje in ne več kot tekmeci po več stoletjih tujosti in konflikta,« je dejal in izpostavil, da je k temu pripomogla ekumenska pot, ki je pomagala okrepiti razumevanje, zaupanje in konkretno sodelovanje. »Vzajemno očiščevanje spomina je eden od najpomembnejših sadov te poti, ki nas združuje. Če je res, da je preteklost kot taka nespremenljiva, je prav tako res, da se danes končno razumemo skozi Božji pogled, ki je uprt v nas. Smo predvsem njegovi otroci, prerojeni v Kristusu po istem krstu in zato bratje. Predolgo smo se opazovali od daleč s preveč 'človeškim pogledom', gojili sumničavosti, s pogledom, usmerjenim v razlike in napake ter s srcem, obteženim z doživetimi krivicami.«

Po papeževih besedah sedaj v duhu evangelija hodimo po poti ponižne ljubezni, ki vodi k preseganju sporov in k ozdravitvi ran. Vstopili smo v dialog občestva, ki uporablja jezik, lasten nekomu, ki pripada Bogu. Papež je poudaril, da je ta dialog nenadomestljiv pogoj za evangelizacijo. Kako namreč lahko oznanjamo evangelij, če se med seboj ne ljubimo? In ravno na Škotskem, v Edinburgu, so pred več kot sto leti krščanski misijonarji upali predlagati Jezusovo voljo, da smo vsi eno, da bi svet veroval. Razumeli so, da oznanilo in poslanstvo nista v celoti verodostojna, če ju ne spremlja enost. In to je vedno res, kakor takrat tako tudi zdaj, je pripomnil Frančišek.

V nadaljevanju je spomnil, da se Gospod v Stari zavezi poimenuje: »Bog vaših očetov« (2 Mz 3,15). Kot je izpostavil papež, tudi nas kliče, da kot sinovi in hčere vstopimo v zgodovino odnosov, da sprejmemo življenje vere, a ne na izoliran in abstrakten način, ampak v okolju konkretne skupnosti, ki je 'mi', kajti nihče ne postane kristjan sam in nihče ne more kot kristjan živeti brez drugih. »Pripadamo družini vernikov,« je izpostavil, »mnogih bratov in sester, ki so začeli po krstu hoditi skozi novo življenje in nas spremljajo na poti.«

Papež je na tem mestu posebej spomnil na kristjane, ki se danes soočajo s težkimi preizkušnjami, saj trpijo in so preganjani v Jezusovem imenu: »Izpovedujejo vero, dospejo do mučeništva, mnogi so, ki nosijo težki križ. Njihovo pričevanje nam nalaga, da hodimo naprej z ljubeznijo in pogumom, vse do konca. Naš dialog, usmerjen proti polni enosti, naše pričevanje in naše skupno delo, naša zavzetost, da molimo drug za drugega in da presežemo rane preteklosti, so odgovori, ki jih znotraj tega velikega 'mi' vere dolgujemo tudi njim.«

Ob koncu govora je papež Frančišek še izrazil upanje, da bi se pot proti vidni enosti nadaljevala vsak dan in rodila bogate sadove v prihodnosti, kakor jih je že v nedavni preteklosti. Zagotovil je, da katoliška Cerkev, ki predvsem preko Papeškega sveta za pospeševanje enosti med kristjani že več desetletij goji rodovitno sodelovanje s škotsko cerkvijo, želi še naprej skupaj napredovati na tej poti.