Papež v uvodu v knjigo o Latinski Ameriki: Ne zapravljajmo velikih dogodkov naše zgodovine

VATIKAN (četrtek, 26. oktober 2017, RV) – Izšla je nova izdaja knjige z naslovom Spomin, pogum in upanje. V luči dvestoletnice neodvisnosti Latinske Amerike. Avtor je Guzmán Carriquiry, tajnik Papeške komisije za Latinsko Ameriko, knjigo pa je prvič objavil leta 2011. Takrat je uvod napisal kardinal nadškof Buenos Airesa, Jorge Mario Bergoglio, v tokratni izdaji pa knjigo predstavlja kot papež Frančišek, »rimski škof, ki, kot je zapisal, izhaja iz vere, zgodovine in življenja latinskoameriških ljudstev.«

Pot neodvisnosti latinskoameriških držav se še ni končala
Sveti oče poudari, da se negotova pot neodvisnosti latinskoameriških držav – vključno z napredki in nazadovanji – ki ji nenehno grozijo različne oblike kolonializma, še ni končala. Spomni, da ljubezen in bolečina, smrt ter upanje najgloblje zaznamujejo življenje teh ljudstev.

Hrepenenje po veliki domovini, v kateri bo za vse več pravičnosti in pravic
Papež Frančišek nato primerja današnjo situacijo Latinske Amerike s tisto pred šestimi leti, ko je prvič izšla knjiga Guzmana Cariquiryja. Takrat se je na celini v ugodnih mednarodnih razmerah zaključevalo obdobje velike gospodarske rasti: preko 40 milijonov Latinskoameričanov je uspelo izstopiti iz revščine ter ustvariti nove ljudske družbene razrede. Val depresije, ki jo je povzročila svetovna ekonomska kriza, združen z verigami korupcije in nasilja, je zaznamoval prehod vse do sedanjega trenutka, ko se zdi, da Latinska Amerika živi v tesnobi in negotovosti, z načetimi političnimi strukturami, vedno večjo revščino ter družbeno izključenostjo. »Žalosti nas domovina, ki dejansko ne sprejme in skrbi za vse svoje otroke,« poudari papež ter doda: »Pač pa hrepenimo po večji domovini; vendar pa bo večja le takrat – kakor beremo v številki 527 dokumenta iz Aparecide – ko bo v njej za vse več pravičnosti in pravic.

Kaj se dogaja v Latinski Ameriki? Kaj je s 'celino upanja'?
»Kaj se dogaja v Latinski Ameriki?« je vprašanje, ki ga v nadaljevanju predgovora zastavi papež. »Kaj je ostalo od vzdevka »celina upanja«? »Dvestoletnica je dobra priložnost, da vstanemo v lètu in gledamo proti prostranejšim obzorjem. Potrebne so resne in goreče razprave glede naše preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Razviti in pretresati moramo zgodovinske načrte, ki realno težijo k upanju na dostojnejše življenje latinskoameriških ljudi, družin in ljudstev.«     

Stari starši si morajo upati sanjati, mladi prerokovati velike stvari
Sveti oče zatem spomni na sporočilo, ki ga je pred nekaj meseci namenil Argentincem ob dvestoletnici državne samostojnosti. V njem je med drugim zapisal, da morajo hoditi, gledati naprej. Posebej se je obrnil na ostarele in mlade ter jih prosil za pomoč pri nadaljevanju hoje proti skupnemu cilju. Ostarele, t.i. 'spominjevalce' (oz. tiste, ki se dobro spominjajo) zgodovine, je pozval, naj premagajo 'kulturo škartiranja', ki nam je vsiljena na svetovni ravni ter si upajo sanjati. »Potrebujemo njihove sanje, ki so vir navdiha.« Mlade pa je prosil, naj ne upokojijo svojega obstoja v birokratski ravnodušnosti, v katero jih zapirajo mnogi predlogi brez idealov in poguma. »Prepričan sem,« dodaja sveti oče, »da mora naša domovina ohranjati živo Joelovo prerokbo (prim. Jl 4,1). Naša domovina bo lahko svobodna le, če bodo stari starši upali sanjati in mladi prerokovati velike stvari. Potrebujemo sanjaške stare starše, ki spodbujajo mlade, da bodo ti – navdihnjeni s temi istimi sanjami – tekli naprej z ustvarjalnostjo preroštva.«

Izkušnja apostolskih potovanj v Latinski Ameriki
To isto ustvarjalnost preroštva papež pričakuje tudi od pastirjev Cerkve v Latinski Ameriki. Pri tem poudari, da je med svojimi apostolskimi potovanji v latinskoameriških državah mogel ponovno občudovati potencial vere in modrosti, dostojanstva in solidarnosti, veselja in upanja, ki utripajo v srcu ljudi.

Ne zapravljajmo velikih dogodkov naše zgodovine
Sveti oče zaključi uvod v knjigo s trditvijo, da je praznovanje dvestoletnice danes smiselno le, če služi odgovarjanju na nerešena vprašanja in naloge, ki jih je pustila neodvisnost. Svoje razmišljanje sklene s pozivom: »Ne zapravljajmo velikih dogodkov naše zgodovine.«