Papež: Nobena fizična in duševna motnja ni ovira za srečanje s Kristusom

VATIKAN (sobota, 21. oktober 2017, RV) – Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije je organiziral tri dnevno srečanje z naslovom Kateheza in osebe s posebnimi potrebami: nujna pozornost v vsakdanjem življenju Cerkve. Udeležence je danes sprejel v avdienco papež Frančišek in izpostavil, da nobena fizična in duševna motnja ne bo nikoli mogla biti ovira za srečanje s Kristusom.

Drža zavračanja še vedno močno prisotna
V zadnjih desetletjih je prišlo do velikega napredka na področju odnosa do oseb s posebnimi potrebami. Vedno večje zavedanje o dostojanstvu vsake osebe, še posebej najšibkejših, je prispevalo k oblikovanju pogumnih stališč za vključevanje tistih, ki živijo z različnimi oblikami invalidnosti, da se tako nihče ne bi čutil tujca v lastni hiši. Pa vendar, na kulturni ravni še vedno ostajajo izrazi, ki prizadenejo dostojanstvo teh oseb zaradi prevladovanja napačnega razumevanja življenja. »Pogosto narcističen in utilitarističen pogled marsikoga napeljuje, da osebe s posebnimi potrebami obravnava kot postranske, ne da bi v njih sprejel raznovrstno človeško in duhovno bogastvo,« je zatrdil papež Frančišek. Kot je dodal, je v splošni miselnosti še vedno zelo močna »drža zavračanja tega stanja«, kakor da bi osebam preprečevala, da so srečne in da uresničijo same sebe. To dokazuje tendenca na področju evgenetike, ki odstranjuje še nerojene otroke, ki imajo kakšno obliko motnje. A dejansko vsi poznamo mnoge osebe, ki so kljub svojim omejitvam, tudi zelo težkim, našle pot v življenje, ki je dobro in bogato s smislom. Kakor po drugi strani poznamo osebe, ki pa so na videz popolne in obupane. Po papeževem prepričanju je nevarno slepilo misliti, da smo neranljivi. Ranljivost namreč pripada življenju človeka.

Odgovor je ljubezen
Papež Frančišek je poudaril, da je odgovor na vse to ljubezen: »Odgovor je ljubezen. Ne tista narejena, osladna in pobožnjakarska, ampak tista resnična, konkretna in spoštljiva. V kakšni meri se sprejema in ljubi, vključuje v skupnost in spremlja pri zrenju v prihodnost z zaupanjem, v takšni se razvija prava pot življenja in se doživlja trajna sreča.« To velja za vse ljudi in najslabotnejše osebe so temu dokaz. »Vera je pomembna življenjska tovarišica, ki nam pomaga z roko se dotakniti navzočnosti Očeta, ki svojih stvaritev nikoli ne pušča samim v nobenem stanju njihovega življenja. Cerkev ne more biti 'brezglasna' ali 'razglašena' pri zaščiti in podpori oseb s posebnimi potrebami,« je poudaril Frančišek. Njena bližina družinam jim pomaga, da premagajo osamljenost, v kateri se pogosto znajdejo zaradi pomanjkanja pozornosti in podpore. To velja še toliko bolj za odgovornost, ki jo Cerkev ima pri »oblikovanju in formaciji krščanskega življenja«. Papež je izpostavil, da v skupnosti ne smejo manjkati besede in predvsem dejanja, da bi se srečalo in sprejelo osebe s posebnimi potrebami. Predvsem nedeljsko bogoslužje jih mora vključevati, da bo srečanje z vstalim Gospodom in samo skupnostjo lahko vir upanja in poguma na nelahki življenjski poti.

Nobena fizična in psihična ovira ni prepreka za srečanje s Kristusom
Kateheza mora torej odkriti in preizkusiti ustrezne načine, da bi vsaka oseba lahko s svojimi darovi in omejitvami na svoji poti srečala Jezusa in se mu z vero izročila. »Nobena fizična in duševna motnja ne bo nikoli mogla biti ovira za to srečanje, kajti Kristusovo obličje sije v notranjosti vsake osebe,« je izpostavil sveti oče. Pozval je predvsem duhovnike, naj so pozorni, da ne bi naredili napake 'neo-pelagianca', ko ne bi prepoznali moči milosti, ki prihaja iz zakramentov krščanskega uvajanja. »Naučimo se presegati nelagodje in strah, ki ju včasih lahko doživimo v odnosu z osebami s posebnimi potrebami. Naučimo se iskati in tudi pametno izumiti primerna sredstva, da ne bi nikomur manjkala podpora milosti. Predvsem z zgledom oblikujmo katehezo, ki bo vedno bolj zmožna spremljati te osebe, da bodo rasle v veri in bodo dale svoj pristen in izviren prispevek življenju Cerkve.« Papež Frančišek je še izrazil željo, da bi osebe s posebnimi potrebami same lahko vedno bolj bile katehisti v skupnosti ter s svojim pričevanjem pomagale posredovati vero.