Papež Frančišek: Današnji evangelij nas sprašuje, na kateri strani si

TRG SV. PETRA (nedelja, 15. oktober 2017, RV) – »Prilika, ki smo jo slišali, nam govori o Božjem kraljestvu kot o svatbi (prim. Mt 22,1-14). Glavna oseba je kraljev sin, ženin, v katerem z lahkoto opazimo Jezusa. V priliki ni nikoli omenjena nevesta, temveč le številni povabljeni, tako želeni in pričakovani.«

S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo na Trgu sv. Petra med sveto mašo s kanonizacijo, ko je za vesoljno Cerkev razglasil 35 novih svetnikov: brazilske mučence Andreja de Soverala, Ambroža Frančiška Ferra ter laika Mateja Moreira skupaj s 27 tovariši, tri prve mučence Mehike, Krištofa, Antona ter Janeza, ki so bili leta 1527 in 1529 v Mehiki umorjeni iz sovraštva do vere, Favstina Migueza, španskega duhovnika in vzgojitelja ter kapucina Angela iz Acria.

Ti povabljeni smo mi, vsi mi, kajti z vsakim od nas želi Gospod »obhajati svatbo«. Svatba je začetek občestva za vse življenje in to želi Bog za vsakega od nas. Naš odnos z Njim ne more biti samo odnos, kot je med kraljem in vdanim podanikom, med gospodarjem in zvestim služabnikom ali pa med učiteljem in poslušnimi učenci, temveč je odnos ljubljene neveste in ženina. Ali drugače rečeno, Gospod si nas želi, nas išče in nas vabi in mu ni dovolj, če samo izpolnjujemo dolžnosti in spoštujemo njegove zapovedi, temveč hoče z nami resnično občestvo življenja, odnos v medsebojnem dialogu, zaupanju in odpuščanju.

Krščansko življenje je ljubezenska zgodba z Bogom
Krščansko življenje je ljubezenska zgodba z Bogom, v kateri Gospod zastonjsko prevzame pobudo in v kateri se nihče ne more hvaliti, da ima povabilo samo on. Nihče ni privilegiran pred drugim, je pa privilegiran pred Bogom. Iz te zastonjske, nežne in privilegirane ljubezni se rodi in se ponovno rodi krščansko življenje. Vprašamo se lahko, če vsaj enkrat na dan izpovemo Gospodu svojo ljubezen do njega, če se spomnimo med tolikimi besedami, vsakdan mu reči: »Ljubim te, Gospod. Ti si moje življenje.« Kajti, če se izgubi ljubezen, krščansko življenje postane nerodovitno, postane telo brez duše, nemogoča moralnost, skupek načel in zakonov, da mu ugajamo brez 'enega zakaj'. A Bog življenja pričakuje življenjski odgovor, Gospod ljubezni pričakuje odgovor ljubezni. Ko se obrača na neko Cerkev v knjigi razodetja, zelo natančno pograja: »Zapustila si svojo prvo ljubezen« (Raz 2,4). Nevarnost tiči v rutinskem krščanskem življenju, ko smo brez zagona, brez navdušenja ter s kratkim spominom zadovoljni z običajnim. Poživimo torej spomin na prvo ljubezen, saj smo ljubljeni, povabljeni na svatbo, ker je naše življenje dar, ker je vsak dan čudovita priložnost, da odgovorimo na povabilo.

Zavrnitev zaradi 'svojih' interesov
Evangelij nas torej opozarja, da je povabilo lahko tudi zavrnjeno. Številni povabljeni so rekli 'ne', ker so bili zasedeni s svojimi interesi: »Ti pa se niso zmenili in so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji«, pravi besedilo (Mt 22,5). Tu se ponavlja beseda 'svoj', ki je ključ za razumevanje vzroka zavrnitve. Povabljeni niso pri sebi mislili, da bo svatba žalostna ali dolgočasna, ampak se preprosto »niso zmenili«, ker so bili raztreseni zaradi svojih interesov in so raje imeli nekaj, kot pa vstopiti v zadevo, kot to zahteva ljubezen. Poglejte, kako se oddalji od ljubezni. Ne zaradi zlobe, ampak ker ima raje 'svoje': gotovosti, samopotrjevanje, udobnost in se uleže na naslonjač zaslužka, užitka, kakšnega hobija, zaradi katerega smo malo veseli. Toda tako se hitro in grdo postara, saj se postara od znotraj. Kajti, ko srce ni razširjeno, se zapre. In ko je vse odvisno od 'jaza', od tega, kar je v redu, od tega, kar mi koristi, od tega, kar hočem, se lahko postane trdi ter zlobni in se na zloben način odzove za prazen nič, kot so to storili povabljeni v evangeliju, ko so ozmerjali ali celo ubili (prim. v. 6) tiste, ki so jim prinesli povabilo, samo zato, ker so jim bili nadležni.

Na kateri strani si?
Evangelij nas torej sprašuje na kateri strani smo, na strani 'jaza' ali na strani Boga? Kajti Bog je nasproten sebičnosti, samosklicevanju. On, kot pravi evangelij, pred stalnimi zavrnitvami, nad zaprtostjo pred njegovimi povabili, gre naprej, ne odpove praznovanja. Ne odneha, temveč nadaljuje s povabili. Pred 'ne-ji' ne zaloputne z vrati, temveč še bolj vključuje. Bog na povzročeno mu krivico, odgovori še z večjo ljubeznijo. Mi, ko smo ranjeni zaradi žalitve ali zavrnitve, pogosto začnemo kuhati nezadovoljstvo in zamero. Bog pa, medtem ko trpi zaradi naših 'ne', nadaljuje s pobudo, gre naprej in pripravlja dobro tudi tistemu, ki mu počne hudo. Samo tako se ljubi, samo tako se premaga zlo. Danes nas ta Bog, ki nikoli ne izgubi upanja, vabi delati kakor On, živeti resnično ljubezen, prerasti sprijaznjenost in kaprice svojega zamerljivega in lenega 'jaza'.

Svatovsko oblačilo
Je pa še zadnji vidik, ki ga poudari evangelij, to je svatovsko oblačilo, ki je nujno potrebno. Ni dovolj enkrat odgovoriti z 'da' in potem ne več, potrebno je obleči obleko, potrebno se je navaditi vsak dan živeti ljubezen. Kajti ne moremo reči: »Gospod, Gospod«, ne da bi živeli in izpolnjevali Božjo voljo (prim. Mt 7,21). Potrebno je, da se vsak dan ponovno oblečemo z njegovo ljubeznijo, da vsak dan obnovimo izbiro za Boga. Danes kanonizirani svetniki, predvsem številni sveti mučenci, nam kažejo to pot. Oni niso samo z besedami rekli 'da in samo malo', temveč z življenjem in do konca. Njihovo vsakdanje oblačilo je bila Jezusova ljubezen, tista nora ljubezen, ki nas je ljubila vse do konca in je pustila svoje odpuščanje in svoje oblačilo tistemu, ki ga je križal. Tudi mi smo pri krstu prijeli belo oblačilo, poročno oblačilo za Boga. Prosimo Ga na priprošnjo teh naših bratov in sester, za milost, da bomo vsak dan izbrali in oblekli to oblačilo ter ga ohranili čisto. Kako to narediti? Predvsem da gremo brez strahu po Gospodovo odpuščanje. To je odločilen korak za vstop v svatovsko dvorano in obhajanje ljubezni z Njim.