V pripravi na nedeljsko kanonizacijo: Brazilski mučenci iz 17. stoletja

VATIKAN (četrtek, 12. oktober 2017) – V nedeljo bo papež Frančišek na Trgu sv. Petra daroval sveto mašo, med katero bo za svetnike razglasil 35 blaženih. V naslednjih dneh jih bomo podrobneje predstavili.

Danes se bomo zaustavili ob brazilskih mučencih iz 17. stoletja, ki jih je za blažene 5. marca 2000 razglasil papež Janez Pavel II. Gre za duhovnika Andreja de Soverala in Ambroža Frančiška Ferra ter laika Mateja Moreira skupaj s 27 tovariši.

Evangelizacija na področju zvezne države Rio Grande do Norte na severovzhodu Brazilije se je pričela leta 1597 z jezuitskimi misijonarji in škofijskimi duhovniki iz katoliške Portugalske, predvsem s katehezo med staroselskimi prebivalci ter z oblikovanjem prvih krščanskih skupnosti. V prihodnjih desetletjih so se na tem področju izkrcali Francozi in Nizozemci, ki so nameravali s koloniziranih področij pregnati Portugalce. Leta 1630 je Nizozemcem uspelo, da so prevladali na severovzhodnem področju države. Bili so kalvinistične veroizpovedi ter so skupaj s svojimi pastorji zanetili močno konfliktno situacijo, zaradi česar je bila verska svoboda omejena in so katoličane začeli preganjati.

V teh okoliščinah je prišlo do poboja mučencev v mestu Natal, ki je potekal v dveh obdobjih: prvič 16. julija 1645 v cerkvi Marije Očiščenja oz. sveč s tamkajšnjim župnikom Andrejem de Soveralom na čelu, drugič pa 3. oktobra isto leto v cerkvi Marije darovanja v templju v skupnosti, ki jo je vodil duhovnik Ambrož Frančišek Ferro. Obe skupnosti vernikov sta bili žrtvi hudega verskega preganjanja. Glede posameznih mučencev sicer obstaja malo poročil, vendar pa so razni zanesljivi pisci 17. stoletja podrobno pripovedovali o omenjenih dogodkih ter tako predali zgodovinsko gotov spomin.       

Andrej de Soveral, župnik v Cunhaú, kjer se je zgodil prvi poboj, se je rodil leta 1572 na otoku Santos. Po šolanju v jezuitskem kolegiju je pri 21 letih vstopil v Družbo Jezusovo. Po končanem študiju so ga poslali v misijonarski center v Olindo, kjer se je posvečal katehezi avtohtonih prebivalcev na celotnem področju, ki je bilo izredno prostrano. Viri beležijo njegovo prisotnost med indijanci področja Rio Grande do Norte leta 1606. Postal je škofijski duhovnik, ko je umrl mučeniške smrti, je bil star približno 73 let.

V nedeljo, 16. julija 1645, je kot ponavadi župnik v cerkvi Marije Očiščenja zbral vernike pri sveti maši. Večina izmed približno 70 prisotnih je bila kmetov in delavcev, ki so obdelovali sladkorni trs. Na začetku maše je prišel Jacó Rabe, Nemec, ki je naznanil nekaj sporočil s strani predstavnikov oblasti. Takoj po posvetitvi je v cerkev vdrla oborožena truma nizozemskih vojakov skupaj s precej velikim številom indijancev, ki so zaprli vrata in neusmiljeno napadli vernike. Andrej de Soveral je skupaj z župljani uspel ubrano zapeti molitve umirajočih; vsi, razen petih portugalskih vernikov, ki so jih vzeli za talce in jih odpeljali v bližnjo utrdbo Treh modrih, so bili umorjeni. Imena teh približno 60 mučencev niso znana, razen imena župnika in laika Domingosa Carvalha.

Drugi poboj pa se je dogodil približno tri mesece pozneje v župniji Uruaçu. Nizozemski vojaki so vernike skupaj z župnikom Ambrožem Frančiškom Ferrom primorali, da so odšli na samoten kraj, kjer jih je pričakalo približno dvesto indijancev s svojim poglavarjem Antoniem Paraopabom, ki se je spreobrnil v kalvinizem. Tam so jih hudo mučili ter pustili umreti po tem, ko so jih nečloveško pohabili, kar je tudi tedanji kronist z grozo podrobno opisal. Natančno število žrtev ni znano, vendar pa so s primerjanjem različnih zgodovinskih virov potrdili, da je šlo za najmanj 28 mučencev. Njihova trupla so bila prepuščena slabemu vremenu in zverem.

Med katoliškimi skupnostmi se je glede omenjenih skupin mučencev takoj razširil globok in neprekinjen sloves mučeništva, ki je preko stoletij prišel tudi do naših dni. Cerkvene oblasti si prizadevajo, da bi mogli ugotoviti imena teh vernikov, ki so bili umorjeni zaradi vere, vendar so to uspeli storiti le za 30 izmed njih. Leta 1989 se je začel proces, ki se je sklenil z beatifikacijo leta 2000.

Izmed mučencev laikov izstopa Matej Moreira: po tem, ko so ga preganjalci žalili in ranili, ker je odkolnil, da bi zanikal vero v evharistijo ter zvestobo papežu, je pred smrtjo vzkliknil: »Naj bo hvaljen presveti Zakrament!« Zaradi te izpovedi vere v trenutku smrti je bil v Braziliji predlagan za zavetnika izrednih delilcev obhajila.

V obeh primerih mučeništva je pomemben skupnostni vidik; vanj so bili vključeni verniki vseh stanov in starosti: duhovniki, moški, ženske, mladi, otroci. Gre za mučeništvo celotne verujoče skupnosti: je tudi primer in spodbuda za mnoge katoliške skupnosti, ki danes trpijo zaradi preganjanja.