Duhovne misli Benedikta XVI. za 27. nedeljo med letom

Benedikt XVI. je med apostolskim potovanjem v Kamerunu marca 2009 pri večernicah spregovoril najprej duhovnikom nato pa še osebam, ki so se odločile za posvečeno življenje.
»Množici in svojim učencem je Jezus razodel: 'Kajti eden je vaš Oče' (Mt 23,9). Resnično ni drugega očetovstva kot je očetovstvo Boga Očeta, edinega Stvarnika 'vidnega in nevidnega sveta'. Vendar je tudi človek, ustvarjen po Božji podobi, postal deležen tega edinega Božjega očetovstva (prim. Ef 3,15).

Dragi bratje duhovniki, to očetovstvo ste poklicani živeti pri vašem vsakodnevnem služenju. Dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium pravi: duhovniki 'naj skrbijo kakor očetje  v Kristusu za vernike, ki so jih s krstom in poučevanjem duhovno rodili' (C 28).  Čemu se torej ne bi stalno vračali h korenini našega duhovništva, Gospodu Jezusu Kristusu? Odnos z njim, kot osebo, je osnova za to, kar hočemo živeti, torej odnos z Njim, ki nas je imenoval za svoje prijatelje, ker nam je razodel vse, kar je slišal od Očeta (prim. Jn 15,15). Če boste živeli to globoko prijateljstvo z Kristusom, boste našli v svojem srcu resnično svobodo in veselje. Službeno duhovništvo pa vključuje tudi globoko povezanost z Kristusom, ki se nam je daroval v evharistiji. Če je evharistija središče vašega duhovniškega življenja, bo tudi središče vašega cerkvenega poslanstva. Dejansko nas je Kristus za vse življenje poklical k deležnosti pri njegovem poslanstvu in k pričevanju, da bo lahko njegova Beseda oznanjena vsem. Ko duhovnik obhaja v Gospodovem imenu in v njegovi osebi, ni duhovnik tisti, ki je v ospredju, temveč kot služabnik, kot preprosto orodje ki kaže na Kristusa, saj se Kristus sam daruje za zveličanje sveta. »Voditelj naj bo kakor strežnik«, pravi Jezus.«

»Za življenje Cerkve je zelo pomemben in nepogrešljiv tudi duhovni prispevek posvečenih oseb. Poklicanost v hojo za Kristusom je dar za vse Božje ljudstvo. K tej poklicanosti hoditi za Kristusom čistim, ubogim in pokornim, ki se je popolnoma posvetil delovanju v slavo svojega Očeta ter ljubezni do bratov in sester, pa pripada tudi poslanstvo biti priče v svetu za prvenstvo Boga in obljubo prihodnjih dobrin. Z brezpogojno zvestobo pri vaših prizadevanjih ste v Cerkvi kot klica življenja, ki raste v službi Božjega kraljestva. Posvečeno življenje je radikalno posnemanje Kristusa.«

Angelus, 2. oktober 2011
Evangelij današnje nedelje se zaključi s še posebej strogim Jezusovim opozorilom namenjenim duhovnikom in starešinam ljudstva: 'Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove' (Mt 21,43). To so besede, ki dajo misliti, kako veliko odgovornost ima tisti, ki je bil poklican delat v Gospodov vinograd, še posebej tisti, ki je prijel oblast, ter spodbujajo k obnovi popolne zvestobe Kristusu. On je 'kamen, ki so ga zidarji zavrgli' (prim Mt 21,42), saj so ga imeli za nasprotnika postave in kalivca javnega reda. Vendar ravno On, zavržen, križan ter vstali, je postal 'vogalni kamen' na katerega lahko s popolno gotovostjo postavimo temelje človeškega bivanja in vsega sveta. O tej resničnosti govori prilika o nezvestih vinogradnikih, katerim je neki človek zaupal svoj vinograd, da bi ga obdelovali in pobirali sadove. Lastnik vinograda je Bog sam, medtem ko vinograd prestavlja njegovo ljudstvo, kakor tudi življenje, ki nam ga je On dal, da bi z njegovo milostjo in našim prizadevanjem, delali dobro. Sveti Avguštin razlaga, da 'nas Bog obdeluje kakor njivo, da bi postali boljši' (Sermo 87, 1, 2: PL 38, 531). Bog ima za svoje prijatelje načrt, toda žal je človekov odgovor pogosto usmerjen v nezvestobo ter končno v zavrnitev. Ošabnost in sebičnost preprečujeta, da bi prepoznali ter sprejeli najdragocenejši dar, ki ga Bog daje: svojega edinorojenega Sina. Saj, ko je 'poslal k njim svojega sina', piše evangelist Matej, 'so ga (vinogradniki) zgrabili, vrgli iz vinograda in ubili' (Mt 21,37.39). Bog izroča samega sebe v naše roke. Sprejme, da na nedoumljiv način postane slaboten ter razodeva svojo vsemogočnost v zvestobi načrtu ljubezni, ki pa na koncu predvideva tudi pravično kazen za hudobneže (prim. Mt 21,41).

Trdno zasidrani v veri na 'vogalnem kamnu', ki je Kristus, ostajamo na Njem kot mladika, ki sama ne more obroditi sadu, če ne ostane na trti. Samo v Njem, po Njem in z Njim se gradi Cerkev, ljudstvo nove zaveze. O tem je zapisal Božji služabnik, Pavel VI.: 'Prvi sad poglobljenega samorazumevanja Cerkve je ravno odkritje življenjske povezanosti s Kristusom. Tako očitno, temeljno, nujno a nikoli dovolj poznano, premišljeno ter obhajano' (Enc. Ecclesiam suam, 6. avgust, 1964: AAS 56 [1964], 622).

Dragi prijatelji, Gospod je vedno blizu ter deluje v zgodovini človeštva. Spremlja pa nas tudi s posebno navzočnostjo svojih angelov, ki jih Cerkev danes časti kot 'varuhe', torej služabnike Božje skrbi do vsakega človeka. Od začetka do smrtne ure neprenehoma varujejo človeško življenje. Angeli namreč kronajo Vzvišeno kraljico zmag, Blaženo Devico Marijo rožnega venca, ki na prvo nedeljo v oktobru, ravno ob tej uri iz svetišča v Pompejih, kakor tudi z vsega sveta, sprejema gorečo prošnjo, da bi bilo premagano zlo ter bi se v polnosti razodela Božja dobrota.