S papežem Frančiškom skozi minuli teden (25. – 30. september 2017)

Kateheza: Upanje varuje življenje
»Upanje je tisto, ki drži pokonci življenje, ga varuje, ga ščiti in mu daje rast,« je dejal papež Frančišek med redno splošno avdienco v sredo. Kateheza je govorila o sovražnikih upanja. »Imeti prazno dušo je najslabša ovira za upanje,« je zatrdil papež. To je nevarnost, iz katere ni nihče izključen. Tudi kadar hodimo po poti krščanskega življenja, nas lahko doleti skušnjava proti upanju. Ko se to zgodi, kristjan ve, da se proti takšnemu stanju mora boriti in ga ne sme strahopetno sprejeti. »Bog nas je ustvaril za veselje in za srečo, ne pa za predajanje melanholičnim mislim. Zato je pomembno varovati svoje srce, se zoperstaviti skušnjavi nesrečnosti, ki zagotovo ne prihajajo od Boga.« Kjer so naše moči slabotne in je boj proti tesnobi še posebej težak, se lahko vedno zatečemo k Jezusovemu imenu. Ponavljamo lahko tisto preprosto molitev, ki jo zasledimo tudi v evangelijih in ki je postala osnova mnogim krščanskim duhovnim tradicijam: »Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, usmili se mene, grešnika!« To je molitev upanja, saj se obračam na Njega, ki lahko na stežaj odpre vrata, reši problem in mi pokaže obzorje upanja. »Bratje in sestre, nismo sami v boji proti obupu,« je dejal papež. »Če je Jezus premagal svet, je zmožen v nas premagati vse, kar se upira dobremu. Če je Bog z nami, nam nihče ne bo ukradel tiste kreposti, ki jo nedvomno potrebujemo za življenje. Nihče nam ne bo ukradel upanja. Pojdimo naprej!«

Pri papežu menihi in menihinje reda trapistov
Papež je menihom in menihinjam reda trapistov spregovoril o molitvi, enosti v ljubezni in zmernosti. »Že od vsega začetka je za trapiste značilna zmernost, saj so prepričani, da je to prava pomoč za osredotočenje na bistveno in je s tem lažje doseči veselje ob poročnem srečanju s Kristusom. Ta element duhovne in bivanjske preprostosti ohranja svojo pričevalno vrednost tudi v današnjem kulturnem kontekstu, ki preveč pogosto vodi v željo po bežnih dobrinah in navideznih umetnih rajih. Tak način življenja spodbuja tako vaše notranje odnose v samostanu, kakor tudi tiste navzven. Vi ne živite kot puščavniki v skupnosti, temveč kot menihi v tej posebni puščavi. Bog se razodeva tako v vaši osebni osamljenosti kot v vaši solidarnosti, ki vas povezuje s člani skupnosti. Sami ste in ločeni od sveta, da bi napredovali na poti domačnosti z Bogom, istočasno pa ste poklicani, da omogočite to duhovno izkušnjo spoznati in jo podeliti z drugimi brati in sestrami, v nenehnem ravnotežju med osebno kontemplacijo, povezanostjo z bogoslužjem Cerkve ter sprejemom tistih, ki iščejo trenutke tišine za vstop v izkušnjo življenja z Bogom.«

Nosilec evangelizacije je Božje ljudstvo
Na avdienci s papežem so prejšnji teden bili udeleženci plenarnega zasedanja Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije. Sveti oče je v govoru poudaril, da je nova faza evangelizacije »delo celotne Cerkve«. Ljudstvo, ki je nosilec evangelizacije, se zaveda klica, ki presega osebno razpoložljivost. Pomembna je umeščenost v kompleksno zasnovo medosebnih odnosov, kar omogoča izkusiti globoko edinost in človeškost skupnosti vernikov. To še posebej velja v obdobju kot je naše, ko se na vso moč kaže nova kultura. Ta je rezultat tehnologije, ki fascinira s svojimi dosežki, obenem pa kaže na pomanjkanje resničnega medosebnega odnosa in zanimanja za drugega. »Pomembno je,« je dejal papež, »da znamo prodreti v srce naših ljudi, da bi odkrili tisti čut za Boga in za njegovo ljubezen, ki daje zaupanje in upanje pri gledanju naprej z vedrino, kljub velikim težavam in revščini, ki so  jih prisiljeni živeti zaradi požrešnosti nekaterih. Če smo še vedno zmožni gledati v globino, lahko najdemo pristno željo po Bogu, zaradi katere je nemirno srce mnogih oseb, ki so padle v brezno brezbrižnosti, ki jim več ne dopušča okušati življenja in mirno graditi svoje prihodnosti. Veselje evangelizacije jih lahko doseže in jim povrne moč za spreobrnjenje.«

Zajemati iz ognja božje ljubezni
»Z opravljanjem svojih dejavnosti, izražate duh skupnosti in solidarnosti, ki je značilen za navzočnost katoličanov v družbi. Ta drža najde svoj izvor v evangeljskem pozivu k ljubezni do bližnjega in podpira preseganje družbenih razlik in napetosti med različnimi skupinami,« je papež dejal članom in dobrotnikom švicarske fundacije, ki ekonomsko, materialno in tehnično podpira Papeško švicarsko gardo. »Da bi bratom lahko dali ljubezen, jo je treba zajemati iz ognja božje ljubezni, in sicer z molitvijo, poslušanjem Božje besede in hranjenjem s sveto evharistijo,« je zatrdil.

Papež županom: Obiskujte periferije
Italijanskim županom je papež spregovoril o mestu, kjer niso dovoljene »enosmerne poti pretiranega individualizma, ki ločuje zasebni interes od javnega.« Takšno mesto ne prenese slepih ulic korupcije, kjer se ugnezdijo nadloge razkroja. Ne pozna zidov privatizacije javnih prostorov, kjer se 'mi' skrči na izumetničen retorični slogan, ki zamaskira interese redkih. »Vam županom si bom kot brat dovolil reči: potrebno je obiskovati obrobja, tako tista mestna, kot družbena in bivanjska,« je dejal papež. »Pogled zadnjih je namreč najboljša šola, po kateri razumemo, katere so tiste resnične potrebe, ki s tem razgalijo navidezne rešitve. Poleg tega, da začutimo utrip krivičnosti, nam tudi nakaže pot, kako jo odpraviti. Tako, da gradimo skupnost, v kateri se vsak čuti res kot oseba in kot meščan, kot nosilec tako dolžnosti kot pravic in sicer z neločljivo logiko, ki povezuje interese posameznika in skupnega dobrega. Kajti to, kar prispeva k dobremu vseh, prispeva tudi k dobremu posameznika.«