2017-10-02 18:37:00

Papež Frančišek je danes sprejel v avdienco Male Jezusove sestre Charlesa de Foucaulda


VATIKAN (ponedeljek, 2. oktober 2017) – Danes dopoldan je papež Frančišek v konzistorni dvorani apostolske palače v avdienco sprejel Male Jezusove sestre, ki so se v Rimu zbrale na svojem generalnem kapitlju. Nagovoril jih je z naslednjimi besedami:

 »Obhajanje generalnega kapitlja je za vsako ustanovo posvečenega življenja trenutek milosti. V vzdušju molitve in bratske ljubezni se redovniki zberejo skupaj, da bi prisluhnili Svetemu Duhu, da bi skupaj soočili mnoga vprašanja in izzive, s katerimi se ustanova srečuje v določenem trenutku svoje zgodovine. Vendar pa kapitelj ni samo priložnost za premišljevanje o praktičnih vprašanjih, ampak je pred tem skupna duhovna izkušnja vračanja k izviru poklicanosti, osebne in skupnostne.«

»Vaša ustanova ima začetek v navdušujoči izkušnji Božje nežnosti, ki jo je doživela vaša ustanoviteljica, mala Jezusova sestra Magdeleine. Po sledeh blaženega Charlesa de Foucaulda je prepoznala, da se vsemogočni Bog, Stvarnik in Gospod vesolja, ni bal postati majhen otrok, poln zaupanja, v Marijinem naročju, iz ljubezni do nas, in da se še želi podariti vsakemu izmed nas, ponižno, iz ljubezni.« Danes, po skoraj 80 letih obstoja vaše ustanove, je po vsem svetu razkropljenih več kot tisoč malih sester. Nahajajo se v situacijah, ki so težke  s človeškega vidika, z najmanjšimi in najrevnejšimi. Tam niso v prvi vrsti zato, da bi zdravile, vzgajale, poučevale verouk – čeprav te stvari delajo dobro –, ampak zato, da bi ljubile, da bi bile z najmanjšimi, kot je to delal Jezus, da bi oznanjevale evangelij s preprostim življenjem dela, prisotnosti, prijateljstva, brezpogojnega sprejemanja. Za vas je pomembno, življenjskega pomena, da se nenehno vračate k tej prvotni izkušnji bližine Boga, ki se nam daruje krotak in ponižen, da bi nas zveličal in napolnil s svojo ljubeznijo. In ta Božja ljubezen se mora izraziti bolj v evangelizaciji dejanj kakor pa besed: nasmeh, tišina, adoracija, potrpežljivost. Na misel mi pride pogovor med hrastom in mandeljnovcem, ko prvi reče drugemu: "Govori mi o Bogu," in mandeljnovec je zacvetel. Cerkev isto prosi tudi vas: cveteti, cveteti v dejanjih Božje ljubezni.«

»Drage sestre, predvsem ohranjajte goreče vaše duhovno življenje, saj iz te ljubezni, prejete od Boga nenehno in na vedno nov način, prekipeva vaša ljubezen do bratov in sester. Mladi so žejni tega duhovnega življenja, ki jim omogoči, da ob svojem času odgovorijo na Gospodovo povabilo. Iz tega duhovnega življenja izvira evangeljsko pričevanje, ki ga pričakujejo ubogi. Recepti koristijo, a šele kasneje; če tega ni, nimajo učinka.«

»Ne bojte se iti naprej, prinašati v svojih srcih malo Dete Jezusa v vse kraje, kjer so najmanjši našega sveta. Ostanite svobodne od dejavnosti in stvari, svobodne, da bi ljubile tiste, ki jih srečujete, povsod tam, kamor vas vodi Duh. Svobodne za letenje, svobodne za sanjanje. Zaradi težav današnjega časa delite bolečino z mnogimi brati: tudi ve se, skupaj z njimi, včasih znajdete primorane zapreti ali zapustiti vaše hiše in bežati drugam; tudi ve poznate preizkušnje starosti, samote in trpljenja; tudi ve občutite zahtevnost poti, kadar gre za vztrajanje v zvestobi preko puščav. Vendar pa vas v vsem tem ljubezen, ki jo nosite v vaših srcih, dela za svobodne žene, navezane na bistveno.«

»Rade imejte sestrsko življenje v vaših skupnostih. Kljub preizkušnjam je mala sestra Magdeleine, ko je sledila ubogemu Jezusu med ubogimi, našla resnično veselje, veselje, ki ga je podelila z vsemi, začenši s svojimi sestrami. Preprostost in veselje sta lastna posvečenemu življenju, še posebej vašemu. Otrok Jezus v Nazaretu je bil vesel, gotovo se je igral in smejal z Marijo in Jožefom, z otroki njegove starosti ter s sosedi. Da bi ponovno našli okus skupnostnega življenja, je potrebno vedno iskati preprostost, naklonjenost, drobne pozornosti, služenje, čudenje.«

»Iz tega sestrinstva med vami se rodi služenje v službi Cerkvenih oblasti. Izvajanje odgovornosti je v Cerkvi ukoreninjeno v skupni in bratski volji, da bi poslušali Gospoda, da bi šli v njegovo šolo ter živeli po njegovem Duhu, da bi se moglo njegovo Kraljestvo razširiti v vsa srca. V tem kontekstu skupnega in bratskega poslušanja najdeta prostor dialog in pokorščina. In v takšni pokorščini bodo, kakor Otrok Jezus, vse male sestre rasle "v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh". (Lk 2,52)«  

Sestrinstvo, ki ga živite med seboj, odpira vaša srca za sestrinstvo do vseh. Vaša ustanoviteljica vas je povabila, da bi postale »Arabci med Arabci, nomadi med nomadi, delavci med delavci in predvsem človeške osebe med človeškimi osebami«. (Annie de Jesus, Mala Jezusova sestra Magdeleine. Izkušnja Betlehema vse do konca sveta, Cerf, 2008, str. 184) Pri tem je sveti oče dodal še »'lunaparkisti' z 'lunaparkisti', kakor tukaj, v Rimu,« saj se je z eno izmed malih Jezusovih sester, ki opravlja to poslanstvo, srečal med avdienco 15. septembra, ko je sprejel potujoče zabaviščnike. »In tako se je Ustanova razširila v mnoge države. Vaša srca nimajo meja. Seveda ne morete spremeniti sveta same, vendar pa ga lahko razsvetlite tako, da prinašate veselje evangelija v četrti, na ulice, pomešane z množicami, vedno blizu najmanjšim.«

Sveti oče je ob koncu malim Jezusovim sestram še rekel, da lahko računajo tako na Marijino materinsko priprošnjo, kot tudi na molitev Cerkve za njihovo Ustanovo, posebej ob tokratnem generalnem kapitlju.








All the contents on this site are copyrighted ©.