Papež študentom in akademskemu svetu v Bologni o pravici do kulture, upanja in miru

BOLOGNA (nedelja, 1. oktober 2017, RV) – »Dragi prijatelji, zadovoljen sem, da lahko podelim z vami ta trenutek. Iz srca se zahvaljujem rektorju in študentu za njuna nagovora. Ne bi mogel priti v Bologno, ne da bi se srečal z univerzitetnim svetom. Univerza v Bologni je že skoraj tisoč let laboratorij humanizma, saj je dialog med znanostmi začel obdobje, ki je oblikovalo to mesto. Zaradi tega imajo Bologno za 'učeno', torej za učeno a ne 'domišljavo', in to ravno zaradi univerze, ki ji je vedno omogočala odprtost, vzgajala meščane za svetovljanstvo in jih spominjala, da pripadajo skupnemu domu, universitas.« Tako je papež Frančišek začel govor na srečanju s študenti ter akademskim svetom na trgu sv. Dominika v Bologni, potem ko se je v katedrali sv. Petra srečal z duhovniki, posvečenimi osebami, semeniščniki regionalnega semenišča in stalnimi diakoni.

Beseda universitas vsebuje idejo o vsem in o skupnosti. Pomaga nam spominjati se začetkov – zelo dragoceno je gojiti spomin – tiste skupine študentov, ki so se začeli zbirati okoli učiteljev. Gnala sta jih dva ideala, tisti vertikalni, saj je nemogoče živeti, ne da bi dušo povzdignili proti spoznanju, brez želje ciljati v višine in drugi horizontalni,  saj je potrebno raziskave delati skupno ter spodbujati in podeljevati si skupne dobre interese. To je ta univerzalni značaj, ki pa se nikoli ne boji vključevati. To pričuje sedem tisoč barvnih grbov, od katerih vsak predstavlja družino, iz katere je mladenič prišel sem študirat in sicer ne samo iz številnih italijanskih krajev, temveč iz številnih evropskih dežel in celo iz Južne Amerike. Vaša Alma Mater, kakor vsaka univerza, je poklicana raziskovati to, kar povezuje. Sprejem, ki ga imate rezerviranega za študente, ki prihajajo iz oddaljenih in težkih kontekstov je lepo znamenje. Da bi Bologna, več stoletno križišče srečanj, soočanj in odnosov, ter v sodobnem času zibelka projekta Erasmus, še naprej gojila to poklicanost.

Vse se je tukaj začelo okoli študija prava, kar pričuje, da ima univerza v Evropi svoje korenine zakoreninjene v humanizmu, h kateremu so dale svoj prispevek tako civilne inštitucije kot Cerkev, vsaka z svojo točno določeno vlogo. Sam sv. Dominik je bil navdušen nad živahnostjo Bologne, kakor nad ogromnim številom študentov, ki so sem prišli študirat tako civilno kot cerkveno pravo. Bologna je s svojim Studium znala odgovoriti na potrebe nove družbe, saj je znala privlačiti znanja željne študente. Sv. Dominik se je s takšnimi pogosto srečeval. Po neki prepovedi, je bil ravno neki učenec, ki ga je očaralo njegovo poznavanje Svetega pisma, da ga je vprašal, iz katerih knjig je to študiral. Znan je Dominikov odgovor: »Študiral sem iz knjige dejavne ljubezni bolj kot iz kakšne druge. Ta knjiga te uči vsako stvar.«

Iskanje dobrega je namreč tisti pravi ključ za uspešen študij. Ljubezen pa je sestavina, ki daje okus zakladom znanja, še posebej glede človekovih pravic in pravic narodov. V tem duhu bi vam rad predlagal tri pravice, ki se mi zdijo zelo aktualne.

Pravica do kulture
Ne mislim samo na sveto pravico vseh do možnosti študija – kar v številnih predelih sveta nimajo te možnosti – temveč predvsem dejstvo, da danes pravica do kulture pomeni ščititi modrost, torej človeško in počlovečujoče znanje. Preveč pogosto nas pogojujejo modeli plehkega in minljivega življenja, ki nas potiskajo k uspehom za nizko ceno in tako razvrednotijo žrtev in vključujejo tudi idejo, da študij ni nič vreden, če ne da takoj nekaj konkretnega. Ne, študij je namenjen temu, da si postavljamo vprašanja in ne da nas omrtviči plehkost, da iščemo smisel življenja. Zahteva po tej pravici je potrebna zato, da ne bi prevladale številne sirene, ki odvračajo od tega iskanja. Odisej je, da ne bi podlegel pesmi siren, ki so očarale pomorščake, da so se razdrobili na čereh, se je privezal na ladijski jambor ter tovarišem na ladji s čepki zamašil ušesa. Medtem ko je pa Orfej, da bi se uprl pesmi siren, storil nekaj drugega. Zapel je še lepšo melodijo, ki je očarala sirene. Vaša velika naloga je torej ta, da ogovorite na hromeče odpeve potrošniške kulture z dinamičnimi in močnimi izbirami, torej z raziskavo, spoznanjem in podelitvijo.

Če boste v življenju uspeli uskladiti to lepoto, boste ohranili kulturo, tisto resnično. Kajti znanje, ki se da v službo najboljšemu ponudniku, začne povzročati delitve ter opravičevati nadvlado na drugim, ni kultura. Kultura – kar pove beseda sama – je to kar goji, kar daje rast človeškemu… Proti lažni kulturi, ki skrči človeka na izmeček, raziskave na dobiček, znanost na tehniko, skupaj prikimajmo kulturi po meri človeka; raziskavi, ki prizna zasluge ter nagrajuje žrtve; tehniki, ki se ne ukloni trgovskim namenom; razvoju, za katerega ni vse, kar je udobno tudi zakonito.

Pravica do upanja
Mnogi danes doživljajo osamljenost in nemir ter živijo v težkem ozračju zapuščenosti. Zaradi tega je potrebno odpreti prostor tej pravici do upanja. To je pravica do tega, da nas vsak dan ne napadata retorika strahu in sovraštva. To je pravica, nas se nam ni treba utapljati v frazah populistov ali v razširjenem nemiru in v dobičkonosnih lažnih novicah… Kako lepo bi bilo, če bi univerzitetne avle postale gradbišča upanja, delavnice, kjer se dela za boljši svet, kjer se uči biti odgovorni tako zase kot za svet. Čutiti odgovornost za prihodnost naše hiše, ki je hiša vseh. Večkrat pa žal prevlada strah. Danes doživljamo krizo, ki je hkrati tudi velika priložnost: izziv za razumnost in svobodo vsakega; izziv sprejemanja, da postanemo mojstri upanja. Vsakdo od vas lahko to postane za druge.

Pravica do miru
Tudi to je pravica, je dolžnost, zapisana v srce človeštva, da bi edinost prevladala nad sporom. Tukaj ob koreninah evropske univerze, bi rad spomnil, da letos obhajamo šestdeseto obletnico rimskih pogodb, torej začetkov združene Evrope. Po dveh svetovnih vojnah in grozovitem nasilju ljudstva nad ljudstvom se je porodila Evropska unija, da bi zaščitila pravico do miru... Zato se s sklicujmo na ius pacis, kot na pravico vseh do nenasilnega reševanja sporov in ponovimo: nikoli več vojne, nikoli več biti proti drugim, nikoli več brez drugih!