2017-09-27 12:59:00

Kateheza: Sovražniki upanja. V boju proti obupu nismo sami!


VATIKAN (sreda, 27. september 2017, RV) – Sveti oče je med današnjo splošno avdienco govoril o sovražnikih upanja. Tudi upanje, kakor vsako dobro na tem svetu, ima sovražnike. Kot je dejal, je največja ovira prazna duša, ki je zaprta za želje in sanje. A Bog nas je ustvaril za veselje in srečo, zato se kristjan mora boriti proti obupanosti in se zateči k Jezusu. Če je Bog z nami, nam nihče ne bo ukradel upanja, je dejal.

V Pandorini skrinjici je tudi upanje
Papež Frančišek je na začetku kateheze spomnil na starodavni mit o Pandorini skrinjici, ki pripoveduje, kako je odprtje skrinjice povzročilo mnoge nesreče v zgodovini sveta. Malokdo pa pozna zadnji del zgodbe, ki nam odpre špranjo svetlobe. Potem ko so vse nesreče odšle iz skrinje, se je zelo majhen dar oddolžil za vse hudo, ki se je razširilo. Pandora, ženska, ki je varovala skrinjico, ga opazi nazadnje. Grki ga imenujejo elpis, kar pomeni upanje.

Frančišek je pojasnil, da nam ta mit pove, zakaj je upanje za človeštvo tako zelo pomembno. Ni res, kar se rado reče: »Dokler je življenje, je upanje.« Če že, je ravno nasprotno. Dejal je: »Upanje je tisto, ki drži pokonci življenje, ga varuje, ga ščiti in mu daje rast. Če ljudje ne bi gojili upanja, če jih ne bi podpirala ta krepost, ne bi nikoli zapustili votline in ne bi pustili niti sledu v zgodovini sveta.«

Potovati skupaj z drugimi
Sveti oče je spomnil na francoskega pesnika Charlesa Péguya, ki je čudovito pisal o upanju. Na poetičen način pravi, da se Bog ne čudi toliko nad vero ljudi, niti nad njihovo ljubeznijo. Kar ga zares napolni z občudovanjem in ganjenostjo, je upanje ljudi. »Da ti ubogi otroci,« piše Péguy, »vidijo, kako gredo stvari, in verjamejo, da bo jutri šlo bolje.« Pesnikova podoba nam prikliče obraze mnogih ljudi, ki so hodili po tem svetu – kmetje, revni delavci, migranti, ki iščejo boljšo prihodnost. Trdovratno so se borili kljub bridkostim težkega dne, polnega mnogih preizkušenj, a podprtega z zaupanjem, da bodo otroci imeli pravičnejše in vedrejše življenje. Borili so se za otroke, borili so se v upanju.

Papež je upanje povezal tudi z migranti: »Upanje je spodbuda v srcu tistega, ki odide in zapusti dom, domovino, včasih družino in sorodnike, da bi našel boljše življenje, dostojnejše zase in za svoje drage. Prav tako je spodbuda v srcu tistega, ki sprejme: želja po srečanju, poznavanju, pogovarjanju.« Upanje je spodbuda, da z drugim delimo potovanje življenja, pri čemer je papež spomnil na kampanjo Caritas Internationalis z naslovom Potuj z drugimi (Share the Journey). Spodbudil je, naj se ne bojimo potovati z drugimi in z njimi deliti upanja. Potovanje je vedno v dvoje: tisti, ki pridejo v našo deželo, in mi, ki gremo naproti njihovemu srcu, da bi jih razumeli, razumeli njihovo kulturo, njihov jezik. Potovanje je v dvoje, a brez upanja te poti ni mogoče opraviti.

Reveži – prvi prinašalci upanja
Upanje ni krepost ljudi s polnim želodcem. Po papeževih besedah so zato ravno reveži »prvi prinašalci upanja«. Kot je dodal, lahko v tem smislu rečemo, da so tudi berači protagonisti zgodovine. Bog je potreboval ravno reveže, da je prišel na svet: Jožefa in Marijo, betlehemske pastirje. »V noči prvega božiča, je svet spal, vdan v mnoge pridobljene gotovosti,« je zatrdil papež. »A ponižni so na skrivaj pripravljali revolucijo dobrega. Bili so revni v vsem. Marsikdo je živel malo nad pragom preživetja. A bili so bogati v najdragocenejši dobrini, ki obstaja na svetu, to je želja po spremembi.«

V življenju imeti vse je včasih lahko nesreča, je nadaljeval papež in spomnil na mladega človeka, ki se ga ni naučilo kreposti čakanja in potrpežljivosti, ki se mu ni bilo treba truditi za nič, ki je preskočil stopničke in pri dvajsetih letih misli, da ve, kako se vrti svet. Dodeljena mu je bila najslabša obsodba: da si namreč ne želi ničesar več. »To je najslabša obsodba: zapreti vrata željam in sanjam.« Zdi se mlad, a na njegovo srce se je spustila jesen. To so »mladi jeseni«.

Največja ovira je prazna duša
»Imeti prazno dušo je najslabša ovira za upanje,« je zatrdil papež. To je nevarnost, iz katere ni nihče izključen. Tudi kadar hodimo po poti krščanskega življenja, nas lahko doleti skušnjava proti upanju. Menihi so opozarjali na največjega sovražnika gorečnosti, to je »opoldanski demon«, ki razbije delavnost, kadar je sonce najvišje. Ta skušnjava nas preseneti, kadar najmanj pričakujemo. Dnevi postanejo monotoni in dolgočasni, zdi se, da nobena stvar več ni vredna truda. To je lenoba, ki od znotraj razjeda življenje, dokler ga ne pusti kot prazen ovoj.

»Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, usmili se mene, grešnika!«
Ko se to zgodi, kristjan ve, da se proti takšnemu stanju mora boriti in ga ne sme strahopetno sprejeti. »Bog nas je ustvaril za veselje in za srečo, ne pa za predajanje melanholičnim mislim,« je poudaril papež Frančišek. Zato je pomembno varovati svoje srce, se zoperstaviti skušnjavi nesrečnosti, ki zagotovo ne prihajajo od Boga. Kjer so naše moči slabotne in je boj proti tesnobi še posebej težak, se lahko vedno zatečemo k Jezusovemu imenu. Ponavljamo lahko tisto preprosto molitev, ki jo zasledimo tudi v evangelijih in ki je postala osnova mnogim krščanskim duhovnim tradicijam: »Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, usmili se mene, grešnika!« Kot je pripomnil papež, je to molitev upanja, saj se obračam na Njega, ki lahko na stežaj odpre vrata, reši problem in mi pokaže obzorje upanja.

»Bratje in sestre, nismo sami v boji proti obupu,« je dejal papež ob koncu kateheze. »Če je Jezus premagal svet, je zmožen v nas premagati vse, kar se upira dobremu. Če je Bog z nami, nam nihče ne bo ukradel tiste kreposti, ki jo nedvomno potrebujemo za življenje. Nihče nam ne bo ukradel upanja. Pojdimo naprej!«








All the contents on this site are copyrighted ©.